Zgodovina: Toyota – specialisti za kupeje, terence in hibride

12. 4. 2018 | Jure Šujica
Deli

Predanost in odločnost sta vrlini, ki sta odločno vplivali na uspeh japonskega avtomobilskega podjetja. Čeprav se je ukvarjal s proizvodnjo statev, so namreč prav načela, ki jih je v svojo proizvodnjo vpeljal oče ustanovitelja podjetja Toyota Motors Company, Toyoto pripeljala med največje avtomobilske proizvajalce na svetu.

Zgodba avtomobilske znamke Toyota se bere skoraj tako kot zgodbe velikega števila drugih znamk. Tako kot Opel se je tudi Toyota sprva usmerila v tekstilno industrijo, saj je proizvajala statve, hkrati pa so izdelavo avtomobilov, tako kot na primer Honda, ki smo jo predstavili pretekli teden, začeli šele globoko v 20. stoletju. A znamka si je skozi zgodovino izoblikovala svojevrstno identiteto, ki pa se je skozi čas močno spremenila.

Za velikimi podjetji pogosto stoji en sam mož z jasno vizijo in sanjami. Sakichi Toyoda je eden izmed njih. Leta 1867 rojenemu možakarju je bilo namreč praktično že v zibko položeno, da se bo nekoč tako ali drugače ukvarjal s tekstilom. Njegov oče je namreč izdeloval preproge, nanj pa je že zelo zgodaj velik vtis naredila knjiga za samopomoč Saigoku risshi hen iz leta 1870, ki opisuje inženirja, ki je svoje življenje posvetil izdelavi statev. Svoje prve statve je razvil v času vajeništva v očetovem podjetju, nato pa se je leta 1890 preselil v Jokohamo, kjer jih je še istega leta tudi patentiral.

Kmalu zatem, ko je zaprosil za pridobitev patenta, natančneje 11. junija 1894, se je Sakichiju Toyodi rodil prvi sin Kiichiro Toyoda. Ta je prva tri leta preživel pri starih starših v vasi Yoshizu, nato pa se je preselil k očetu, s katerim sta živela na različnih lokacijah v sklopu njegovih tovarn. Sakichi je namreč s svojimi statvami hitro zaslovel, Kiichiro pa je tako že rano mladost preživljal obkrožen z delavci in inženirji, kar je, kot je pozneje priznal, nedvomno odločno vplivalo na njegovo poklicno pot.

Usodni potres, ki ustvari potrebo po avtomobilih

A sprva še zdaleč ni kazalo, da se bo Kiichiro ukvarjal z izdelavo avtomobilov. Leta 1917 se je namreč vpisal na današnjo tokijsko univerzo, ob prihodu domov pa je načrtoval, da bo prevzel vodenje očetove tovarne Toyoda Boshoku, a mu je načrt prekrižal svak, poročen z njegovo sestro Aiko, ki je v tem podjetju že deloval v upravnem odboru. Čeprav se je še istega leta vrnil v Tokio na študij prava, pa je šolanje že po letu dni moral zapustiti, saj je bilo njegovo inženirsko znanje potrebno v že omenjeni tovarni Toyoda Boshoku v Nakamuri.

Čeprav je kazalo, da se bo Kiichiro posvetil proizvodnji statev, se je 1. septembra leta 1923 v Tokiu srečal s prijateljem Hideom Kobayashijem, ki je bil sicer zaposlen na Ministrstvu za železnice. Sestanek je potekal na temo avtomobilizma, srečala pa sta se ravno na dan, ko je Japonsko prizadel silovit potres, znan kot veliki Kanto.

Naravna nesreča je sogovornika še dodatno spodbudila, da nadaljujeta začete pogovore. Zaradi omenjenega potresa je bilo železniško omrežje namreč uničeno, avtomobili pa so tako postajali čedalje bolj priljubljeni, povpraševanje po njih pa je bilo tako veliko, da je proizvodnjo v deželi vzhajajočega sonca leta 1924 začel tudi Ford, leto pozneje pa še General Motors. To je Kiichira Toyodo spodbudilo k temu, da je začel razmišljati o nastanku lastne tovarne avtomobilov in 1. septembra 1933, natanko 10 let po uničujočem potresu, je znotraj podjetja Toyoda Automatic Loom nastal oddelek za izdelavo avtomobilov – Automotive Production Division.

Chevrolet kot zgled za ustvarjanje lastnih avtomobilov

Začetki so bili skromni, a premišljeni. Namesto da bi avtomobile izdelovali v celoti, so razstavili nekaj vozil znamke DeSoto in Chevrolet ter skrbno preučili njihovo zgradbo in uporabljene materiale. Ker poleg vsega niti Toyoda niti kdo drug v matičnem podjetju ni imel ustreznega znanja za izdelavo avtomobilov, so pomoč iskali, kjer se je le dalo. Med zaposlenimi so se tako znašli celo nekdanji delavci japonske veje General Motorsa.

Po uspešnem pogajanju z delničarji, ki so odobrili dodatna vlaganja v matično podjetje in nove projekte, po širitvi tovarne in ne nazadnje tudi obsežnem preučevanju praks iz tujine je leta 1934 luč sveta naposled le ugledal prvi motor, 3,4-litrski šestvaljnik z močjo 68 'konjev'. Ta je svoj prostor že naslednje leto našel pod pokrovom prototipa Model A1, ki pa je bil, resnici na ljubo, v veliki meri izdelan iz delov vozila znamke Chevrolet. Vendarle pa je bil to le začetek.

Na enak način (na osnovi Fordovega tovornjaka) so leto dni pozneje izdelali še prvi tovornjak, model G1, ki pa ni požel prevelikega uspeha. Je pa zato maja leta 1935 na ceste tudi uradno zapeljala serijska različica avtomobila A1 in Toyoda Automotive Production je tudi uradno postal avtomobilski proizvajalec. Istega leta je podjetje, tedaj že s precejšnjo podporo vlade, začelo ustanavljati mrežo prodajnih salonov. Do konca leta jih je bilo ustanovljenih sedem.

Zanimiva in hkrati zelo pomembna prelomnica je nato sledila leta 1936, in sicer preimenovanje podjetja iz Toyoda v Toyota, torej v ime, ki ga poznamo še danes, hkrati pa je podjetje predstavilo nov logotip, ki je prav tako ostal nespremenjen vse do današnjih dni. Ta je bil izbran s pomočjo javnega natečaja, na katerega je bilo poslanih 27.000 predlogov, izbran predlog pa je poseben predvsem zato, ker kot celota na videz naključno postavljenih oblik v sebi združuje besedo Toyota.

Prihod v ZDA in svet skozi velika vrata

Če se je Toyota v času začetkov na domačem trgu borila z ameriškimi avtomobilskimi znamkami in jih nato ob pomoči in favoriziranju japonske vlade tudi uspešno presegla po prisotnosti na domačem trgu, pa se je situacija že čez dobrih deset let obrnila. Toyota je namreč leta 1947 začela vstop na mednarodne trge, tudi v ZDA. Tam se je sprva predstavljala pod imenom Toyoped, a je zaradi asociacije imena z igračami (angl. toy) in domačimi živalmi (angl. pets) do začetka 60 let tovrstno poimenovanje opustila. Je pa zaradi močnih dajatev na uvožena vozila v ZDA začela intenzivno gradnjo tovarn zunaj domovine.

Čeprav sprva nezaželeni in podcenjeni japonski avtomobili so svoj trenutek doživeli leta 1973. Takrat je namreč izbruhnila naftna kriza in ljudje so iz velikih in požrešnih ameriških avtomobilov začeli prehajati na majhne in ekonomične avtomobile, ravno takšne, kakršne je ponujala Toyota. Kot da to še ne bi bilo dovolj, se je znamka – znana po tem, da so bili njeni avtomobili opremljeni s pogonom na zadnji kolesni par – osredotočila na izdelavo športnih avtomobilov. MR-2, Supra in Celica so le nekateri avtomobili, ki so Toyoti pomagali do statusa proizvajalca odličnih, a cenovno dosegljivih avtomobilov.

Športnih avtomobilov Toyota danes morda res ne izdeluje, a tudi to se spreminja, saj že odšteva tedne do predstavitve in začetka proizvodnje nove generacije Supre. Se je pa zato z modeli, kot so Corolla, RAV4 – eden od prvih športnih terencev, Prius, ki velja za prvi globalni avtomobil, opremljen s hibridnim pogonskim sklopom, in ne nazadnje legendarni čistokrvni terenec Land Cruiser, upravičeno uvrstila na vrh največjih avtomobilskih proizvajalcev, ki učinkovito kroji prihodnost avtomobilske industrije.