Zgodovina: Wartburg - oče in sin BMW-ja

Vzhodna Nemčija je dala kar nekaj zanimivih avtomobilskih znamk, a prav vse so do danes že končale proizvodnjo.

Zgodovina: Wartburg - oče in sin BMW-ja (foto: Profimedia) Profimedia
16. 5. 2019

Pri tem za glavnega predstavnika avtomobilske industrije Vzhodne Nemčije in takratnega režima tako v dobrem kot v slabem štejemo Trabanta, ki pa seveda ni bil edini predstavnik vzhodnonemške avtomobilske industrije. Ne smemo namreč pozabiti na znamko, ki je ime dobila po hribu v bližini nemškega mesta Eisenach, to je Wartburg. A avtomobilska znamka, o kateri bomo tokrat govorili, se je tako imenovala le krajši čas obstoja.

Fahrzeugfabrik Eisenach je prvotno ime znamke Wartburg, ki jo je že leta 1896 ustanovil nemški izumitelj, poslovnež in industrialec Heinrich Ehrhardt. Zanimivo pri tem je, da se je na začetku začel ukvarjati s proizvodnjo koles in pištol, nato pa se po le dveh letih na omenjenih področjih – tako kot številni takratni tovarnarji – na začetku avtomobilizma preusmeril v proizvodnjo osebnih vozil.

Licenca, ki ustvari ime

Zapisali smo, da je ime Wartburg (palača na omenjenem hribu velja za eno od najlepših romanskih zgradb v Nemčiji, našla pa je tudi svoj prostor v znaku znamke) kot avtomobilska znamka obstajal le kratek čas. Vseeno pa se ime znamke v avtomobilizmu pojavi že zelo zgodaj, natančneje leta 1899. Wartburgwagen je bilo namreč ime prvega avtomobila Fahrzeugfabrik Eisenach, ki je luč sveta uzrl leta 1899. Šlo je seveda za preprost avtomobil z dvovaljnim bencinskim motorjem, dvema sedežema, parom žarometov in za tisti čas povsem spodobno največjo hitrostjo 50 kilometrov na uro. Vseeno pa ni šlo za avtomobil, ki bi ga podjetje razvilo samo, temveč za licenčno izdelano vozilo francoske znamke Decauville.

Wartburgwagen pa je bil edini avtomobil, ki je nastal pod vodstvom družine Ehrhardt. Ta se je namreč iz podjetja leta 1903 umaknila zaradi finančnih težav, ki jih je sprožila prekinitev licence za izdelavo francoskih vozil. Novemu vodstvu pa je vseeno uspelo obdržati podjetje nad gladino. In ne le to, nastali sta novo ime ter serija vozil, znanih pod imenom Dixi, osnovanih na modelu Austin Seven. Gre namreč za blagovno znamko vozil, ki jo je dobri dve desetletji pozneje po finančnih težavah, nastalih zaradi reparacije po prvi svetovni vojni, skupaj s celotno tovarno iz rok vmesnega lastnika, podjetja Gothaer Waggonfabrik, odkupil BMW.

Eisenach, ne München

Eisenach je tako hkrati rojstni kraj še ene avtomobilske znamke, to je BMW. Leta 1928, ko je omenjena znamka odkupila lokalno podjetje, je namreč s tem, ko so pod okrilje postavili tudi znamko Dixi, tam začela izdelovati svoje avtomobile in motocikle. Ime Dixi je bilo sicer že kmalu opuščeno, namesto tega je BMW začel za svoje avtomobile uporabljati številske oznake.

Proizvodnja avtomobilov znamke BMW je v Eisenachu trajala vse do leta 1942. Takrat je namreč proizvodnjo ustavila druga svetovna vojna, po koncu te pa je mesto padlo v roke Sovjetske zveze in nastopili so drugi časi. Še nekaj let po vojni so namreč novi lastniki podjetja z nemškim imenom Sowjetische AG Maschinenbau Awtowelo, Werk BMW Eisenach proizvajali vozila znamke BMW, medtem ko je podjetje iz Munchna čakalo zvezanih rok. Takšna je bila situacija vse do leta 1952, ko je bilo pravnih zapletov konec; BMW je proizvodnjo osebnih vozil zagnal v bavarski prestolnici, obstoječa tovarna pa je dobila novo ime EMW ali Eisenacher Motorenwerk.

Prva prototipna vozila in motorji, nastali pod novim vodstvom (podjetje je v celoti prešlo v državno last), so bili narejeni na osnovi znamke DKW, tako pa je ostalo tudi po letu 1956, ko sta na cesto zapeljala prva avtomobila z imenom Wartburg, Type 311 in 312. Ime Wartburg je bilo tako znova obujeno, že prva modela pa sta prejela zaščitni znak vseh naslednikov: dvotaktni bencinski motor. Oba avtomobila sta postala ljubljenca režima in tako v nekaj letih iz proizvodnje izrinila vse preostale večje ter dražje modele. Komunistični sistem je namreč prevzel idejo, da so lahko avtomobili in motocikli lahko le dvotaktni.

Vzpon in padec

Idejo dvotaktnega motorja je pozneje prevzel njun naslednik, Type 353. Avtomobil je bil oblikovan povsem na novo z veliko bolj ostrimi linijami in, čeravno dvotaktnim, vseeno nekoliko večjim motorjem. Zasnova vozila je bila sodobna, čeprav na prvi pogled takšnega vtisa ni bilo, pa je bila sodobna tudi proizvodnja avtomobila. Večino sestavnih komponent so namreč pri Wartburgu sestavili znotraj lastne tovarne na precej sodobnih napravah – le redke izmed njih so bile tu prisotne še v času BMW-ja.

Type 353 je na trg zapeljal leta 1966, na voljo pa je bil v treh karoserijskih izvedbah – kot limuzina, karavan in dostavnik – ter tremi motorji z močjo od 50 do 57 'konjev' (37-43 kilovati). Žal pa je bil to tudi zadnji avtomobil znamke. Če je bil ob prihodu na trg še precej sodoben avtomobil (po zaslugi maloserijskega športnika Melkus RS 1000, ki mu je dal tudi osnovo), pa je Type 353 hitro postal zastarel in neučinkovit avtomobil. Sledil je njegov zaton, s tem pa tudi konec znamke. Rešilna bilka se je podobno kot pri Trabantu pojavila leta 1988 v obliki 1,3-litrskega motorja, ki ga je Volkswagen sicer že vgrajeval v Golfa druge generacije, a prave rešitve ni bilo.

Podobno kot pri Trabantu se je konec Wartburga zgodil leta 1991 po združitvi obeh Nemčij. Po zaslugi zahodnonemških avtomobilskih znamk in njihovih naprednih avtomobilov prihodnosti za Wartburg enostavno ni bilo več. Proizvodni prostori so tako prešli v roke znamke Opel, Wartburg pa je ostal le še bled spomin na nekdanje čase.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri