Citroën Nemo 1.4 HDi in Peugeot Bipper 1.4 HDi - Testi - Avto Magazin

Citroën Nemo 1.4 HDi in Peugeot Bipper 1.4 HDi

Lahko bi bil zaključek kake Potterju podobne pravljice.Pa ni. Nemo in Bipper sta povsem resna igralca na trgu malih dostavnikov.

Prenesi PDF testa
19. 6. 2008

Ljudje se iz prakse slabo učimo; mali dostavniki še zdaleč niso današnji ali včerajšnji izum, a se je danes nenadoma pojavilo veliko povpraševanje po njih. Kot da bi jih – na novo – odkrili.

Tudi razlog ni nov: v mestni gneči in pogosto v ozkih ulicah se prav tako kot na širokih in praznih cestah pojavlja potreba po dostavi – česarkoli. Tudi manjših stvari. Naštevanje nima smisla, saj bi le ponovili vse znane možnosti dostave, od manjših poštnih paketov naprej. Dejstvo pa je, da Italijani in Francozi to vedo že vsaj 30 let.

In glej ga, zlomka, prav ti so po 'novem štetju' prvi udarili z novostjo: v osnovi je to sicer Fiat Fiorino, ki ga izdelujejo v Turčiji (za skeptike: menda je to ena izmed najbolj kakovostnih Fiatovih tovarn), kot 'kopija' pa se pojavlja tudi kot ponudba koncerna PSA.

Tovrstno sodelovanje med obema koncernoma nosi zdaj že brado, saj so srednji in veliki 'lahki' dostavniki ter osebne izpeljanke vseh treh (oziroma štirih) blagovnih znamk že dobri znanci tudi na našem trgu. Nekoliko nenavadno je le, da sta se francoski različici pri nas pojavili pred originalom; ampak to je izključno rezultat organizacije prodajne strategije principalov.

Torej: Nemo in Bipper, pa ne nujno v tem vrstnem redu. V primeru testnih vozil(c) smiselnosti primerjalnega testa ni: eden je bil opremljen z radijskim sprejemnikom, drugi je imel steklo v zadnjih vratih in brisalnik na enem od kril vrat. In to je vse. Se pa prav zaradi tega vsiljuje vzporedni test, saj sta v osnovi različna le po značkah blagovnih znamk ter imenih.

Obe imeni poskušata s prikupnostjo povedati prav to: da sta avtomobil(čk)a prikupnega videza in lahkotna v vožnji. Oboje nesporno drži in prav lahkotnost upravljanja je njun prvi adut. Časov, ko so bili dostavniki (tudi manjših zunanjih mer) težaški in okorni, se skorajda ne spominjamo več.

Ta dva pa sta najsodobnejša, kar trenutno ponuja (evropska) avtomobilska industrija, in ni nepomembno dejstvo, da sta bila zasnovana z mislijo o različici za osebno rabo, torej kot osebni avtomobil. Ta sledi v kratkem.

A nazaj k dostavnikoma. Ker je to po poreklu Fiat, bi ob vstopu na sedeža lahko tu in tam rekli: dober dan, Panda. Nekateri elementi nesporno spominjajo nanjo: merilniki, obvolanska stikala, urejenost osrednje konzole armaturne plošče, lega ročice menjalnika. Je pa tale dostavnik opazno (zunaj in znotraj) širši od nje, kar je dobo vidno tudi po 'na silo' razširjeni armaturni plošči.

Če v Nema ali Bipperja presedete iz osebnega avtomobila, takoj zaznate slabšo zvočno izolacijo – še posebej ker zadnji, tovorni del ni prav nič izoliran, se trušč (izpod koles, zvok turbodizla . . ) nemoteno širi znotraj karoserije. V segmentu dostavnikov to težko štejemo kot slabost, saj gre tu najprej za izkoriščenost prostora. Ampak za tako 'oskubljen' dostavniček ima presenetljivo bogat potovalni računalnik (spet Panda oziroma Fiat! ) in z izjemo spodnjega dela stebrička A, ki je precej zajeten, je preglednost naprej in vstran odlična.

Tudi nazaj se dokaj dobro vidi, sploh če je zadaj šipa, vendar pa sicer visoki, a (pre)ozki zunanji ogledali ne ponujata optimalnega nadzora.

Vozniku je dodeljen dobro nastavljiv in ugoden položaj za vodenje: pomik sedeža je šele najvišjim premajhen, višine je več kot dovolj (tako da se celo pojavi želja po polici nad glavama), širina je ugodna, komolca lahko počivata (vratna obloga in osrednji naslon med sedežema) in volanski obroč je povsem 'osebno' pokončen. Če sem prištejete še živahen motor in lahkotnost vodenja (volan) iz naslednjih poglavij, ni težko razumeti, zakaj prodajalci prodajajo Bipperja in Nema z opombo, da se peljeta kot osebni avtomobil.

Sem kaže prišteti tudi možnosti daljinske osrednje ključavnice, višinske nastavitve voznikovega sedeža, električnega pomika šip (obeh navzdol samodejno, česar denimo tudi nekateri japonski osebni avtomobili ne premorejo! ) ter zunanjih ogledal, v dve smeri nastavljivega volanskega obroča in zatemnjenih šip. Nima(ta) pa ogledalc v senčnikih.

Za sedežema je sicer fiksno vpeta kovinska mreža, se pa sovoznikovemu sedežu vseeno lahko poklopi naslonjalo, cel sedež pa se potem za kak decimeter poglobi, da nastane nekaj dodatnega prostora za prevoz kakršnekoli prtljage ali tovora; v osnovi je to namenjeno prevozu daljših predmetov ob pomični zaščitni mreži, ki pa je nobeden od testnih vozil ni imel.

Tudi sicer je v majhni notranjosti precej uporabnih predalov in površin: zelo velik predal je pred sovoznikom, malih predalov je kar nekaj, mesta za pločevinke so tri in na sredini (na vrhu) armaturne plošče je po vzoru večjih dostavnikov skoraj nujna oprema – držalo za liste velikosti A4 za dokumentacijo tovora.

Bistvo teh dostavnikov je seveda v zadku. Dobre pol metra nad tlemi je ravno nakladalno dno, ki ga odkrijejo deljiva (nesimetrična) krilna vrata. Ta se lahko odpro za 90 in za 180 stopinj, da je tako laže dostopen 2, 5 kubičnega metra velik tovorni del skoraj kvadraste oblike. Do zaščitne mreže je dolžine za dober poldrugi meter. Če je dostop še premalo ugoden, ponujajo (za doplačilo) ena ali dvoja stranska drsna vrata enake širine kot pri Berlingu ali Partnerju prve generacije.

Dva motorja sta na voljo in brez dvoma bo turbodizel bolj iskan. Zanimivo je, da sta oba motorja iz koncerna PSA (glede na to, da je avtomobil v osnovi Fiatov), torej tudi 1, 4-litrski turbodizelski HDi, ki je poganjal oba testna dostavnika. Zaradi tega stroja sta Nemo in Bipper do kakih 80 kilometrov na uro zadosti poskočna, da nista ovira v hitrejšem prometu.

Turbodizel se do štiri tisoč motornih vrtljajev brez upiranja zavrti, do 4.600 pa že z odporom; v četrti prestavi je to že misija nemogoče, v peti pa se zavrti največ do 3.900 vrtljajev v minuti in pomakne iglo merilnika hitrosti do 164 kilometrov na uro. Takrat motor porabi 10, 3 litra na 100 kilometrov, sicer pa je dosti bolj varčen: pri 160 kilometrih na uro (3.800 vrtljajev v minuti) porabi 9, 7 litra na 100 kilometrov, pri 130 (3.100) 7, 5 in pri 100 (2.400) štiri litre na 100 kilometrov. Prazen, seveda, in po zagotovilih potovalnega računalnika.

Zelo dober je tudi menjalnik, tako s prestavnimi razmerji kot z gibi ročice, in zadosti natančen in neposreden je volanski mehanizem. Upoštevaje še zavore in podvozje, gre za zelo dober paket mehanike.

Dokler potencialni tekmeci ne predstavijo podobnega dostavnika, veliko pomeni že to, da je ta hip na voljo tako majhen, sodoben, varen, varčen in čist dostavniček, ki je vozen kot osebni avtomobil in je povrhu še prikupnega videza. Pri dostavnikih namreč ni pravljic, je le neusmiljen boj za kupce. Za zdaj sta Citroën in Peugeot v prednosti.

Vinko Kernc, foto:? Aleš Pavletič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri