Kratek test: Renault Twingo TCe 100 Gordini

Manjšega avtomobila pri Renaultu trenutno ne morete kupiti. Twingo ostaja avtomobil, namenjen mestu, bolj ali manj pa velemestom in ljudem, ki z avtomobilom redko zapeljejo zunaj mestnih središč.

Majhnost ostaja, tehnika je šla krepko naprej. Vključno z motorji. Tega tule poganja sodoben TCe, ki se v tej karoseriji izraža kot izjemen stroj: prožen in poskočen je krasen mestni partner, če je treba kje hitro zaviti v levo, zamenjati pas, se izogniti počasnežu in podobno. A še zdaleč ni le to; absolutno gledano ni dirkaško hiter (če pogledate njegovo največjo hitrost), je pa po zaslugi odličnega turbo navora, ki zlahka kljubuje masni vztrajnosti, zelo hiter tudi na cestah zunaj mesta in lahko je vselej prehiter (glede na omejitve) tudi na avtomobilski cesti. Od motorja in pogona na splošno je pri takšnem avtomobil(čk)u nesmiselno pričakovati kaj dosti več.

Tale, ki ga vidite na fotografijah, se je kitil s kar dvema dodatnima imenoma: Gordini Series in Renault Sport. Plus z modro barvo in belim trakom prek nje na karoseriji, ki sta značilna za novodobne Gordinije, kar pa je spet dediščina originalnih Gordinijev. Skratka: športnost.

Motor, kot rečeno, ustreza obema oznakama, čeprav to ni tisti povsem pravi Twingo Renault Sport, ki ima še za 25 kilovatov večjo moč. A je tudi ta, kot rečeno, izjemno živahen in poskočen. Zmrdovanje zaradi 'le' petih prestav menjalnika? Po nepotrebnem! Te namreč odlično pokrivajo motorne krivulje, tako da se takšen Twingo vselej lahko znajde v točki, ko motor odlično vleče. Zavrti se zelo rad vse do prekinjevalnika (6.250), kar v četrti prestavi pomeni 173 kilometrov na uro po merilniku, a ga zaradi turbopuhala sploh ni treba priganjati do te vrednosti. Že kakih dva tisoč manj povsem zadostuje, pa ste kljub temu (pre)hitro v rdečih hitrostnih številkah na prometu namenjenih cestah.

Pogon in podvozje? Ne, nima prednje preme v slogu Clia R.S., kar pomeni, da zna v hitrem ovinku dvigniti prednjo notranjo 'tačko', ampak to ne moti. Skupaj z lego na cesti, ki je daleč od idealne nevtralne, je več kot prijetna igrača. Dokler vozite zmerno, se tudi vede zmerno (udobno), predvsem pa zelo zanesljivo, ko pa začnete iskati skrajnosti, postane nadvse zabaven. V ovinku ob odvzetem plinu zadek beži, odvisno od okoliščin bolj ali manj, in potrebno je odvzemanje volana, pri sunkovitem zaviranju pa zadek centimetrsko premetava levo in desno. Volan je temu zlahka kos in takšen Twingo je – zabavna igrača.

Notranjost? Za vsa omenjena imena, ki kličejo po športnosti, je sedenje (pre)visoko, a spet ne moteče. Sicer pa sedeža odlično držita boke in noge v ovinkih, volan je dovolj debel in na vrhu moder z belima črtama v sredini, kar se sicer sliši le kot lepotni trik, marsikdo pa ve, da ta bela črta na vrhu lahko pride zelo prav, če se vožnja v hiter ovinek malce zalomi, zato je dobro vedeti, kdaj je volan (in z njim kolesa) v nevtralni legi. In za volanskim obročem je merilnik vrtljajev z belo podlago; oblika in barva sta res le lepotnega značaja, je pa njegova lega (drugi merilniki so na sredini armaturne plošče) tista, ki jo je zapovedovala stara športna šola. Saj veste: ko voziš športno, je najnujnejša informacija vrtilna hitrost motorja.

Pri poglavju o športnosti zmoti le nekaj malenkosti. Športen avtomobil, denimo, skoraj mora imeti podatek o temperaturi hladilne tekočine in za zadovoljitev voznikovega ega ne bi bilo prav nič narobe, če bi bil stabilizacijski sistem izklopljiv. Pa ni in tudi sistem proti zdrsu pogonskih koles ni.

Takšnega Twinga zelo verjetno iščejo vozniki, ki radi (tu in tam) vozijo hitro, vseeno pa ne želijo 'surovine', kot je R.S. (že zaradi višje cene), predvsem pa zahtevajo tudi povsem ukročen vsakdanji avtomobil. Voilá! Pogon in podvozje sta, kot rečeno, pri zmerni vožnji prav tako odlična kot pri športni, tudi poraba se lahko z divjih devet spusti na zmernih dobrih šest litrov na 100 kilometrov, športnih trušča in tresljajev ni (več) in podvozje je tako udobno, kot je pač lahko udobno v tako majhnem avtomobilu. Ob tem takšen Twingo ohranja vse lepe lastnosti svoje družine, torej na dva dela ločeno in posamično vzdolžno pomično zadnjo klop, dobro opremo z nekaj pomanjkljivostmi (ni poštenega mesta za pločevinko/plastenko, ni giba za kratek vklop brisalnikov, ni samodejnega pomika vsaj voznikove šipe, ni pametnega ključa, slaba notranja osvetlitev ... – čeprav vse to Renaulti lahko imajo) ter dobro notranjo prostornost in ergonomijo, skratka večino tistega, kar povprečen voznik pričakuje od dobrega mestnega avtomobila. Poleg tega je tudi zelo okreten in dovolj kratek za lahkotna parkiranja, le dolga vrata so lahko pri tem na tesnih parkiriščih manjša nadloga. In seveda zunanja kljuka, ki je resda nostalgična (na las podobna tisti iz prvega Twinga) in ki zna biti tudi brez tega marsikomu všeč, je pa brez dvoma nepraktična.

Pri vsem skupaj pa je vseeno treba poudariti dvoje: da je prav takšen Twingo lahko igrača, a ne le mestna, in mestni avtomobil, pa ne nujno igrača. Kar je nedvomno njegov največji čar.

Bese­di­lo: Vinko Kernc, foto: Saša Kapetanovič