Test: Toyota C-HR 2.0 HEV C-Lub - Slovo z novim pričakovanjem

Ne, odhod prve generacije, ki so jo pri Toyoti predstavili pred sedmimi leti, večini najbrž ne bo orosil oči, čeprav je bil eden prvih  modelov, odkar so pri tej znamki začeli svoje izdelke snovati z geslom »nič več dolgočasnih avtomobilov«, h kateremu jih je zavezal kar sam nekdanji prvi mož podjetja Akio Toyoda, ki se je lani umaknil z mesta izvršnega direktorja.

Kakorkoli že, pri Toyoti so s tem avtomobilom v svojo modelno paleto vnesli svežino in tudi nekaj drznosti, saj je s kupejevsko silhueto  in karoserijskimi linijami privlačil številne radovedne poglede, saj je bila podoba v dobršni meri enaka kot pri konceptnem modelu. Poleg tega je bil dobra tri leta po predstavitvi za pogon na voljo hibridna kombinacija bencinskega in električnega motorja, ki naj bi deloval predvsem v mestni vožnji.

Na koncu vedno pride najboljše

In v jeseni svojega avtomobilskega življenja je C-HR dobil še močnejšo hibridno izvedbo, katere duet sestavljata 2,0-litrski bencinski štirivaljnik in električni motor s sistemsko močjo 135 kilovatov oziroma 184 konjskih moči. Ta kombinacija avtomobilu prinaša živahnost, kakršna se pravzaprav spodobi za njegovo športno podobo. Pogonski vlogi sta razdeljeni tako, da termični motor prispeva 112 kilovatov in 190 njutonmetrov navora, elektromotor pa 80 kilovatov in 202 njutonmetra navora. To je dovolj za najvišjo hitrost 180 kilometrov na uro in pospešek z mesta do 100 kilometrov na uro v spodobnih 8,2 sekunde.

Pogonski sklop je torej spodobno založen z energijo, vendar jo nekoliko nevtralizira brezstopenjski menjalnik (ki opravlja še vlogo razdelilnika navora), katerega elektronski možgani dopuščajo, da se bencinski motor pri naglem pospeševanju zavrti previsoko in svoje delo seveda pospremi s pretiranim truščem. Se pa precej bolj umirjeno obnaša pri mestnih vožnjah in zmernih hitrostih, kjer usklajevanje z elektromotorjem poskrbi za varčevanje z bencinom.

Le zakaj bi kdo pogrešal dizla?

In ko sem že pri bencinski žeji, je treba pritrditi tistim, ki menijo, da bi bil dizelski motor v tem avtomobilu pravzaprav nebodigatreba. Kajti povprečje s 5,8 litra na 100 kilometrov je že skoraj vzorno, tudi pri avtocestni vožnji odklon navzgor ni pretiran, z zelo zmernim obremenjevanjem stopalke za plin pa je mogoče prihraniti še kakšnega pol litra ali celo kakšno dodatno kapljo več.

Kljub temu, da kupejevsko prirezana karoserija ne obeta prostorskega razkošja v potniški kabini, je raven udobja precej solidna, prijetno presenetita udobna sprednja sedeža, malo manj pa zadnja klop, kjer potniki že lahko tarnajo nad utesnjenostjo (tudi zaradi skromnega razgleda). In seveda tudi prtljažnik ni tolikšen, da bi vanj lahko zbasali vso družinsko kramo, kajti ne gre pozabiti, da prostornino delno okrnita baterija oziroma hibridni pogonski sklop.

Povsem ne more skriti priletnosti

Kljub še vedno mladostni zunanji podobi pa odhajajoči C-HR ne more povsem skriti svojih let. Če ne drugače, se to vidi po osrednjem 8-palčnem komunikacijskem zaslonu, ki je grafično in upravljavsko že precej za modnimi smernicami, prav tako pa na priletnost opozarjajo klasični merilniki. Hkrati sta kakovost izdelave in izbira materialov na zelo solidni ravni, kot je pri Toyoti v navadi. In ob vsem je treba poudariti, da je bil odhajajoči testni C-HR založen z vso mogočo opremo, vključujoč tudi varnostne asistenčne sisteme. Težko bi rekel, da sem ob slovesu potočil kakšno solzo, kvečjemu sem doživel kakšen trenutek nostalgije; kajti kmalu na recenzijo pride novi C-HR in potem bomo videli, kako in koliko je drugačen od predhodnika.

Preberite še: 

Toyotini inženirji so zdaj prenovili kultni model