Zadnje tedne sem zelo od blizu spremljal proces kupovanja novega avtomobila. Kdo ga kupuje, tu ni pomembno, in katere natančno so tiste znamke (in saloni), o katerih pišem v nadaljevanju, tudi ne.
Gre bolj za to, da mi je v tem času postalo jasno, da avtomobilski branži pri nas ali ne gre tako zelo slabo, kot pravijo, ali pa vodstva (prodajalcev in uvoznikov) nimajo pojma, kaj počnejo zaposleni.
Da ne bo vse črno: v enem od salonov je bilo vse okej, še več kot to. Prodajalec ustrežljiv, uglajen, ne preveč vsiljiv. Ker testnega avtomobila še ni bilo, je obljubil klic nazaj – in obljubo držal.
Drugi pa . . V enem od salonov je prodajalca najbolj skrbelo, da na avtu ne bi ostal kak madež, parkirani pa so bili tako, da si z vrati enega tolkel po drugem (kar ga je seveda spet skrbelo). Pa da otrok ne bo umazal sedeža. Pa da se ne bi sedež preveč vozil sem in tja. Pa . . Skratka, od skrbi za avto mu je zmanjkalo časa, da bi ga poskušal prodati. Seveda je (nič več) potencialni kupec salon le še zapustil.
Pri drugi znamki približno en teden niso bili sposobni najti avta za 15-minutno testno vožnjo. In ko so ga vendarle našli, je bilo treba na pooblastilo (na katero vpišejo ime in naslov) čakati dlje, kot je potem trajala testna vožnja.
Salon 3: prodajalec je po vsej sili želel prodati (cenejši in varnostno nesprejemljivo opremljen) avto iz zaloge namesto bolje opremljenega po naročilu. Salon 4: prodajalec se je o lastnostih avtomobila mirno zlagal in trdil, da avto ima stvari, ki jih nima (ob tem pa je dajal še občutek, da ničesar ne ve o delovanju varnostne opreme).
No ja, potem, priznam, sem se naveličal spremljati proces kupovanja. Človek pač prenese le določeno mero neumnosti, potem stvari niso več smešne, ampak žalostne. In občutek, da za slabo prodajo ni kriva le recesija, ampak predvsem neznanje prodajanja, je še močnejši.
Končni učinek? Čeprav bi bila boljša izbira eden od avtomobilov, ki so imeli neprijazne oziroma nesposobne prodajalce (mimogrede: šlo je za znamke, ki jim letos ne gre najbolje), je znanec vplačal avto znamke, ki morda ni stoodstotno po njegovih željah, a ga je lahko vsaj kupil, ne da bi ob tem izgubil živce . .
Dušan Lukič, odgovorni urednik