Dušan Lukič: veliki in nevarni

Malce sem pobrskal po svojem arhivu in ugotovil, da o voznikih tovornjakov in njihovem obnašanju na cesti že dolgo nisem pisal. Potem sem pobrskal še po statistikah in tem, kaj pravi Agencija za varnost prometa, in ugotovil, da bi moral.

9. 8. 2018

Da ne bo pomote: prepričan sem, da je večina voznikov tovornjakov zelo profesionalna. Konec koncev: ko gre za prehitevanje na dveh zoženih pasovih na avtocesti (recimo ob delovišču), me nikoli ne skrbi, ko prehitevam tovornjak – pa četudi imava on in jaz na vsaki strani le nekaj centimetrov prostora. Mnogo bolj me skrbi, ko moram mimo osebnega avtomobila, še posebej, če ima ta zadaj še počitniško prikolico.

A to seveda ne pomeni, da tovornjakarji ne počnejo neumnosti. To v večji meri velja za manjšino med njimi, v manjšini pa, na žalost, kar lepo za večino. Konec koncev to dokazujejo tudi podatki o prometnih nesrečah: kar 66 odstotkov nesreč, v katere je vpleteno tovorno vozilo, to tudi povzroči. Da o tem, da je dovolj le nekaj deset kilometrov vožnje po avtocesti, pa vidimo vse, od vožnje napol po odstavnem pasu (zaradi česar so bile pri nas pred kratkim smrtne žrtve) do premajhne varnostne razdalje (velja podobno) in nepozornosti (vključno z gledanjem filmov za volanom), niti ne govorimo.

Nadzora je premalo, to je jasno, pa ne le pri nas, podobno ugotavljajo po večini EU (z redkimi izjemami). A še huje je, da naša zakonodaja omogoča izmikanje delodajalcev, ki (to je pravzaprav stalna praksa pri skoraj vseh) svoje voznike silijo v kršenje predpisov – od tistih o hitrosti vožnje do tistih o počitku, beleženju vožnje in tako naprej. Recept je preprost: delavca plačaš premalo, da bi brez kršenja zakona lahko normalno preživel, in če ga policisti ali inšpektorji dobijo, ga prisiliš, da prevzame odgovornost povsem nase in razbremeni delodajalca.

In to je največji kiks naše zakonodaje – to možnost bi morali izbrisati. Ob vsakem hujšem (sem spadajo tudi predpisi o času vožnje, goljufanje s tahografi in podobno) prekršku voznika bi morala biti kaznovana tako podjetje kot njegova odgovorna oseba. In to vsaj desetkrat toliko kot voznik. Poleg tega bi morala podjetja tudi dokazati, da so storila vse, kar je mogoče (vključno z izobraževanji, rednimi nadzori, spremljanjem vozila prek sistemov za sledenje), da se prekrški ne bi zgodili – ali pa plačati dodatno kazen. Potem bi se vsaj ta del zgodbe hitro unesel in žalostnih zgodb voznikov, ki delajo v skoraj suženjskih razmerah, bi bilo hitro konec. A spet smo prišli do politike: ta ne do zdaj ne v prihodnje, tudi o tem sem prepričan, ne bo imela jajc, da problem dokončno reši. Ostane nam le upanje, da se bo to zgodilo na ravni EU. A verjetno le prazno upanje.


 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri