Pred nekaj tedni sem praznoval pomemben osebni jubilej. Minilo je dvajset let, odkar sem se v zimi leta 2002 prvič odpeljal iz Maribora v Ljubljano z električnim avtomobilom. V majhnem francoskem polizdelku sem zmrzoval za bolgarskim kamionom in po dveh urah prispel v prestolnico. Zgodovinski dosežek, ki se sicer ne more primerjati z Lindberghovim preletom Atlantika, a sem sam nanj izjemno ponosen.
Tako sem se ga odločil letos dostojno proslaviti. Elektrifikacija mobilnosti je v tem času dramatično napredovala in obratno pot iz Ljubljane v Maribor sem vzel zgolj kot formalnost – bolj kot simbolno, ne pa kot vozniško dejanje. Za pot so mi zaupali povprečen avtomobil sedanje ponudbe – ne najbolj prestižnega, vendar tudi ne cenenega zabojnika z baterijo. Doseg, udobje, tehnologije – vse je bilo, kot se za leto 2022 spodobi.
V prazničnem času sem se odpravil. Udobno zakuril, spustil božične pesmi in se prepustil lenobnemu avtocestnemu toku. Nisem pretiraval, ampak počasi pa tudi ni šlo. Na moji poti stojijo štiri hitre polnilnice, nameščene na bencinskih servisih. Prvo sem ignorantsko preskočil. Ampak gor v trojanski klanec se je začelo odštevanje kilometrov dosega nekam sumljivo pospeševati.
Zadeva je namreč ta – doseg je zame še vedno sveti gral električnega avtomobila. In obljubljeni se razlikuje od realnega. Sploh če je minus in si hočeš v avtu pričarati božično vzdušje in sploh če moraš tekmovati s celjskimi BMW-ji na prehitevalnem pasu. Ki je edini prost, saj so na voznem kamioni.
Torej, po krajšem preračunu mi je bilo sicer jasno, da pridem do doma – pot je dolga cca 160 kilometrov – brez večjih težav, ampak to pomeni, da bo naslednji dan moje prvo opravilo polnjenje baterije kje v mestu. Kajti zelenico, ki vodi do električne vtičnice pri moji hiši, je pokrival debeli sneg, v katerega pa s krhkim avtomobilom nisem upal zapeljati. Imel sem čas in na Lopati bom dopolnil električne zaloge ter se rešil skrbi drugega dne.
Pripeljem do polnilnice in tam se že polni električno vozilo. Na srečo je uporabljalo drugačen priključek kot moj avto. Pomaham sotrpinu v zarošeno kabino ter priključim svoj avto k jaslim. Čim se vzpostavi povezava, se odpro vrata parkiranega vozila in malo razburjen, malo prestrašen in malo razočaran mladenič plane ven.
»Mene ste vrgli ven!« Mislil je seveda na omrežje.
Potem je zgodba klasična … Kličeva podporo, ki ne zna povedati, čemu se na polnilnici s tremi priključki in dvema parkirnima mestoma ne moreta polniti dve električni vozili hkrati, in vljudno se, kot zadnji prispeli, odpovem poživitvenemu odmerku ter se zapeljem do naslednje polnilne postaje. Tam, na avtocesti pred Konjicami, stoji vsa nova in vsa rdeča. Priklopim vozilo in se odpravim v bližnji lokal, ki slovi po kremšnitah. Ko se s povišanim holesterolom po pol ure vrnem, malo debelo pogledam. Avto je v tem času popil komaj kaj elektrike. Recimo toliko, da bi električna zobna ščetka delala en teden. Kasneje mi bodo razložili, da je nova polnilna postaja še kako voljna dajati ogromno količino elektrike, da pa moj model električnega vozila tega navala ni pripravljen sprejeti. Zato nekako zamrzne, počepne in kljub navdušenju postaje dovoli le posamezne kapljice. Kot seks med upokojenci.
Pred domom poskusim še na zadnji hitri, avtocestni polnilnici. Ta stoji globoko na Štajerskem. Sploh ne deluje in tudi stoji nekako hecno. Menim, da zaradi mraka ne vidim dobro, ampak kot bi ne stala ravno na svojem podstavku. Vprašam uslužbenca črpalke, ki se mota v bližini, čemu postaja ne dela.
»Kamion jo je,« mi odgovori dobri mož, sam pa si doma s snežno lopato naredim dva tira preko zelenice in avtomobil v naslednjih dveh dnevih z gospodinjsko vtičnico držim pri življenju.
Če bog da, poročam ob štiridesetletnici svojega zgodovinskega preleta …
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol