Če sem popolnoma iskren, nerad dirkam na Češkem. Čeprav izjemno spoštujem njihovo kulturno, tehnično in dirkalno tradicijo, me odbijajo slabe ceste, dolgo potovanje, dolgočasna pokrajina . .
Arhitektura in vzdušje starih mest sta seveda čudovita, žal pa so njihova predmestja ohranila depresivno podobo iz svinčenih časov komunizma. A ko pridem dirkat na Češko, hitro pozabim na vzvišeno superiornost, ki jo (nehote) pripeljem sabo. Na področju avtomobilskega športa so Čehi vsaj kakšno desetletje pred nami!
Posebna zgodba je dirka nekoliko nenavadnega imena ECCE HOMO v Šternberku, majhnem zgodovinskem mestu v okolici Olomuca. Ne vem, ali je Poncij Pilat kdaj obiskal te kraje, vem pa, da osemkilometrska steza na vrhu hriba nikakor ni primerljiva z Golgoto. V kokpitu formule 3000 je pravi užitek pognati se po njej, ne glede na nekoliko slabšo organizacijo dirke, precej slabo asfaltno podlago in muhasto vreme.
Dirko v Šternberku so prvič organizirali leta 1905, letošnja je bila jubilejna 60., že dolgo pa je stalnica v koledarju evropskega prvenstva. Prvič sem nastopil na njej leta 2006 – in nisem vedel, kje sem. Stezo sem slabo poznal, deževalo je, za nameček pa sem končal v ograji le kilometer pred ciljem (ves čas me je tudi grozno zeblo! ).
Letos je bilo vse drugače, razen da me je spet zeblo (sicer nekoliko manj). Končno nam je uspelo odpraviti težave z zavorami, ki so moj dirkalnik pestile od začetka sezone, in že na drugem sobotnem treningu sem se začel voziti tako, kot sem si želel, pa brez delujočih zavor ni bilo mogoče. Seveda niti približno ni potekalo vse tako gladko.
Prva težava je bilo moje prezgodnje zaviranje, prav kmalu pa sem ugotovil tudi, da tako zapletene in hitre steze še zdaleč ne poznam v tej meri, da bi lahko potegnil iz dirkalnika vse, kar premore. Kajti steza je zares nekaj posebnega, izziv vseh izziv za vsakega dirkača. Dobesedno od prvega do zadnjega ovinka išče popolno koncentracijo, vmes spreminja ritem vožnje, išče popolno napadalnost in precejšnjo mero poguma. Sploh v zadnjem delu in v prihodu v cilj, pred katerim je treba odpeljati S-ovinek s polnim plinom in hitrostjo, večjo od 240 km/h!
V nedeljo zjutraj sem vedel, da sta dva sobotna treninga premalo za vrhunski rezultat (glede na prejšnje težave in vse zgoraj našteto), za nameček mi je slab start popolnoma pokvaril ritem v spodnjem delu, ki sem ga ujel šele na polovici steze. Komaj sem čakal drugo (in žal zadnjo) vožnjo, v kateri sem se močno približal konkurentom.
Tudi ta vožnja ni bila brez napak – ravno nasprotno – a prepričala me je, da bi lahko, če bi le imel priložnost še enkrat startati, brez večjih težav stopil na zmagovalne stopničke. Zdaj vem tudi to, da se bom prihodnje leto pridružil sedmerici dirkačev, ki so v zadnjih stotih letih to stezo prepeljali v manj kot treh minutah!
P. S.: Ob prihodu domov me je 'razveselila' novica o odpovedi Gorjancev. Razočaran ja, presenečen pa nisem bil. Ena izmed mojih najbolj priljubljenih stez gre na smetišče zgodovine dirkanja, tja, kjer jo že čaka Rogla in še nekaj nekoč bleščečih prireditev. No, o prihodnosti slovenskega dirkanja se bomo pogovorili v prihodnji kolumni.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol