Kolumna: Sebastjan PlevnjakZa koga in kdaj?

Zgodilo se je to, kar smo tisti, ki smo vsaj malo v avtomobilskem poslu, napovedovali že dolgo – elektrika bo za širšo javnost postala zanimiva takrat, ko bodo o njej začeli razmišljati tudi premijski izdelovalci avtomobilov.

18. 6. 2019

Začelo se je sicer za nekatere že pred časom, a popolna potrditev je električna prihodnost za marsikoga postala lani (z razglasitvijo letos), ko je evropski avto leta postal Jaguar I-Pace. Slednji je prepričal tudi mene, a ne tako, kot si marsikdo (napačno) predstavlja. Namreč, z napovedanim vstopom avtomobilskih velikanov v svet električnih avtomobilov so se, žal napačno, povečali tudi apetiti marsikaterega avtomobilskega navdušenca. Osvojitev naslova evropskega avta leta je Jaguarjevega I-Pacea še bolj povzdignila med zvezde, svoje pa je v svet električnih avtomobilov pred kratkim pridal še Volkswagen. Z oznanitvijo, da bo začel izdelovati električne avtomobile, ki ne bodo le cenovno dostopni širši javnosti, temveč bodo potrebe zadovoljevali tudi z zadostnim dosegom.
Vse lepo in prav. Končno je na svet pripeljal električni avto, ki ponuja doseg 300, celo 400 kilometrov. Polnim doma – skoraj zastonj, polnim v službi – čisto zastonj. Idealen avto, za idealen svet.
No, pa seveda ni tako. To ne pomeni, da ne podpiram električne prihodnosti, le poskušam biti previden. Ne do sebe, ampak do drugih. Do tistih, ki se zaletijo v obljube in napačne predstave. Odrasli vemo, kako je v svetu avtomobilizma. Ko smo bili mladi, smo vozili hitro, posledično so bile porabe goriva v naših avtomobilih enormno visoke. Pa kaj, smo si rekli in 'tiščali' naprej. Če sem moral svojega Una Turbo na novo dozo bencina peljati vsakih 270 kilometrov, me ni niti najmanj motilo. Torej – 300-kilometrski električni doseg pomeni enako? Niti najmanj ne!
Ne v razvitih državah, še manj v nerazvitih. Kje smo Slovenci, se odločite sami. Že dolgo je znano, da so električni avtomobili idealni za nadomestilo drugega avtomobila v družini. Seveda ob predpogoju, da ta družina živi v hiši. V mestu si pač ne moreš privoščiti, da vržeš električni kabel čez okno v deset- in večnadstropnem bloku.
A tudi hiša ni zagotovilo, da bo električni avto brezskrbno živel. Če je električna napeljava stara, avto pa tehnološko nov, bo prišlo do kratkega stika – ne dobesedno (četudi je mogoč), ampak bo potreba avtomobila večja od tega, kar hišna napeljava lahko ponudi.
Ali drugače povedano: malce previdnosti pri električni prihodnosti ne bo odveč. V idealnem svetu je to zagotovo odločitev, ki jo zagovarjam, a v trenutnem (beri našem) je potrebnega precej več kot izračun, ali nam nakup uspe z enkratnim plačilom ali morda potrebujemo kredit.
Slovenija ni Nemčija, pa tudi Nemčija ni idealna. Elektrika ni nekaj, kar raste na drevesu. Do vtičnice ali do polnilne postaje jo mora nekdo dostaviti. In to v zadostni količini. Ker če boste doma priključili električni avto, opozorilnik na armaturni plošči pa vam bo napisal, da za polno baterijo potrebujete 30-urno polnjenje, verjetno ne boste najbolj zadovoljni?

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri