Tristo kosmatih, v kakšno ploho sem danes padel.
Že na štartu iz centra Laibacha mi je bilo ob pogledu na črne oblake, ki so se nasrali točno v smeri, v katero sem bil namenjen, jasno, da bo padalo. Na koncu Celovške par kapelj, v kratkem tunelu suša (ta stoji že dolgo časa in se ga omet kar dobro drži), potem pa huda ura. No, hudih 15 minut, če sem natančnejši.
Najprej se 'uščijejo' poletno zračne rokavice. To niti ni tako kritično, roke so nekako vajene, da na dvokolesniku včasih tudi malce zazebe. Potem poletno lahki športni copati. Najprej v desnega, sedem sekudnd kasneje pa začne voda vdirati še v levi čevelj. Brr, nič kaj prijetno. Potem pa najhujše - zamakati začne še okrog jajc in v zadnjico. Najprej moker hlad začutim le na enem mestu, potem pa se đins in bombaž začneta napijati kot vileda, koža se zmraženo naježi in kmalu sem moker v kompletu, razen . .
. . razen na predelih, kjer me je ščitil goreteks in seveda plastika okrog glave. Kljub temu, da so me debele kaplje s točo bombardirale pri hitrosti okrog 100 km/h, voda ni prišla skozi, saj je majica ostala suha ko poper. Deloma tudi gate.
Ma, dež me na motorju niti ne moti preveč, le oblečen je treba biti tako, kot se spodobi. Gremo se vozit, poletje je!
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
