Test: Husqvarna TE 310 i.e. - Testi - Moto Magazin

Test: Husqvarna TE 310 i.e.

Ja, res lahko rečemo tudi, da so te ­izmišljotine z različnimi prostorninami valjev le triki, s ­katerimi želijo privabiti nove kupce, ampak ni povsem tako.

9. 4. 2009

Video: Husqvarna TE 310 i.e. na enduro dirki.

Ko so v motokrosu začeli uporabljati 450-kubične štiritaktnike, je to prostornino zaradi izdatne moči in enakomernejšega podajanja moči v primerjavi z dvotaktniki povzela tudi enduro srenja.

Kmalu so še 125-kubične brenclje zamenjali 250-kubični štiritaktniki, in glej ga zlomka, na veliko se je začelo govoriti o tem, kako bolj lahkoten je 250-kubični štiritaktnik v primerjavi s 450-kubičnim, obenem pa ima dovolj moči za vse vrste terenov.

Hm, ste že vozili 250-kubični stroj, ki diha na štiri takte? Saj ne rečem, res je mogoče preplezati vsak klanec, ampak . . Še posebej v nižjem območju vrtljajev je moči za konkreten ‘šus’ ali počasno plezanje po neprehodnih terenih včasih premalo. Zato so proizvajalci začeli ponujati kite za povečanje prostornine. Tako je voznik ob nespremenjeni teži pridobil nekaj ‘konjev’ in zadovoljstvo je bilo popolno.

Husqvarna je najprej, tako kot KTM, ponujala le kit za povečanje prostornine, letos pa so se zaradi povpraševanja odločili, da motocikel s takšno prostornino ponudijo še v serijski različici. Valj je ob enaki višini v premeru večji za sedem milimetrov (83 namesto 76 mm), prav vsi drugi tehnični podatki pa so do potankosti enaki kot pri TE 250 i.e. Teža, višina sedeža, kompresijsko razmerje, vzmetenje . .

O moči, tako kot smo vajeni v tem segmentu, proizvajalec molči, a razlika je že po nekaj metrih očitna. Motor se zaradi elektronskega vbrizga zelo lepo in mehko odziva na dodajanje plina, vztrajnosti pa je dovolj, da pri najnižjih vrtljajih ne ugasne kar tako. Ta lastnost je na uro in pol trajajoči dirki prišla še kako prav, saj je bila steza zelo razgibana, hitrosti pa so bile večinoma manjše od 60 kilometrov na uro. Motor celo tako lepo vleče, da sem včasih zahtevnejši predel preplezal v drugi prestavi, misleč, da imam v prvi.

Mere Husqvarne so za mojih 182 centimetrov kot ulite, kar pomeni, da krmilo lepo sede v roke in dopušča sproščeno vožnjo v stoječem položaju. To, da je motocikel med nogami izredno ozek, je sicer zaradi same vodljivosti hvalevredno, a kaj, ko se je z nogami zelo težko oprijeti sedeža in plastik, zato pa toliko bolj trpijo roke. Že sedež iz manj drsečega materiala v predelu kolen bi verjetno izboljšal položaj.

Še druga podrobnost, ki se je na dirki pokazala v slabi luči, je širina okvirja v predelu, kjer so nanj privarjene stopalke, saj je v ozkih kanalih ali pri plezanju čez skale ta del večkrat naletel na oviro.

Sicer pa sem bil s 310-kubično različico modela TE več kot zadovoljen. Predvsem me je presenetilo to, da po uri in pol sploh nisem bil pretirano utrujen. Zmeren tempo, nebeško dobra cedevita iz ‘kamelje vreče’ (čeprav z okusom po gumi) ter občasni premori za razgibavanje razbolelih rok so bili razlog, da je ura in pol prehitro minila. Povsem odkrito lahko rečem, da bi bil verjetno bolj izčrpan s šibkejšim strojem (ker bi ga bilo treba bolj priganjati v vrtljaje) ali pa z močnejšim, ki bi v rokah zahteval več moči.

P. S.: Če posedujete stroj za hard enduro, se vsaj enkrat udeležite podobne dirke. Saj ni treba, da se potegujete za prva mesta (meni se je v hobi razredu uspelo usidrati na 44.), pomembno je sodelovati in ugotoviti, česa vsega si sposoben na stroju. In če te naslednji dan bolijo mišice, za katere še veš ne, da obstajajo? Nič zato, boste vsaj vedeli, zakaj.

Husqvarna TE 310 i.e.

Cena testnega vozila: 7.990 EUR

Motor: enovaljni, štiritaktni, 297, 6 cm? , 4 ventili, elektronski vbrizg goriva.

Največja moč: n. p.

Največji navor: n. p.

Prenos moči: 6-stopenjski menjalnik, veriga.

Okvir: jeklen okroglih in ovalnih cevi, pomožni okvir iz lahke litine.

Zavore: spredaj kolut ? 260 mm, zadaj kolut 240 mm.

Vzmetenje: spredaj nastavljive obrnjene teleskopske vilice Marzocchi ? 50 mm, 300 mm giba, zadaj nastavljiv enojni blažilnik Sachs, 296 mm giba.

Gume: 90/90-21, 120/90-18.

Višina sedeža od tal: 963 mm.

Posoda za gorivo: 7, 2 l.

Medosna razdalja: 1.495 mm.

Suha teža: 107 kg.

Zastopnik: Zupin Moto-Sport, Lemberg pri Šmarju 48, Podplat, 03/8104000, www.zupin.si.

Hvalimo in grajamo

+ močan in nezahteven motor

+ lahkotna vodljivost

+ ergonomija

+ menjalnik

+ zavore

+ trpežna plastika

- okvir hitro zadene ob ovire

- premalo oprijema med nogami

- nalepke na stranskih plastikah se hitro poškodujejo

Enduro raj v Istri

Labin je od Ljubljane oddaljen približno 150 kilometrov in je v zimskem času idealen za terenske potepe na dveh kolesih. Enduro Istra Team (kontakt lahko najdete na www.enduro-istra.com, s fanti pa lahko brez težav spregovorite v slovenskem jeziku) je pravi naslov za organizacijo turističnih ali dirkaških dogodkov.

Pod sponzorstvom podjetja Akrapovič so že šestič organi­zirali enduro tekmovanje, ki se je v zadnjih dveh letih raztegnilo na dva dni. Tako je v soboto najprej začelo dirkati 24 voznikov štirikolesnikov, med katerimi je na blatni stezi največ znanja pokazal Igor Fabiani, z enakim številom prevoženih krogov pa sta mu sledila Miha Špindler in Matjaž Sluga (vsi trije iz Slovenije). Sledila je ‘crosscountry’ preizkušnja v dveh različnih dolžinah in težavnostih.

Na 1, 5-urni dirki se je z letečim startom na 6, 1-kilometrski krog (od tega kilometer in pol motokros steze) zapodilo rekordnih 120 tekmovalcev (zato tudi tolikšne zamude in čakanja pri organizaciji), med katerimi se je najbolje izkazal Hrvat Manuel Černeka pred Robertom Vozilo (HR) in Massimilianom Rossijem (IT).

Do 23. mesta so vsi prevozili sedem krogov, med drugimi tudi puščavski lisjak Miran Stanovnik, ki je dirko izkoristil kot trening in končal na šestem mestu. Poslastica dneva je bila dvoinpolurna preizkušnja, dodatno otežena z ovirami iz debel in gum, kjer pa naš favorit Miha Špindler preprosto ni mogel prehiteti dveh Avstrijcev, Markusa Tischarta in Daniela Stockerja, ki sta stala na stopničkah pred njim. Drugi najboljši slovenski voznik je bil Omar Al Hiasat na šestem mestu, tik za njim pa sta 12 krogov prevozila Miran Stanovnik in Miha Sprinčnik.

Na sončno nedeljo pa je približno 60 dedcev čakala prav posebna preizkušnja, za katero so verjetno organizatorji dobili navdih na dirkah, kot sta Redbull Hare Scramble in Hell’s Gate. Krog, dolg 32 kilometrov, s startom v kraju Raša blizu opuščenega rudnika je motoriste peljal prek skoraj navpičnih klancev, po ozkih stopnicah navzgor, po na videz ne­prehodni stezici pod daljnovodom . .

Skratka po terenih, kakršne večina endurašev raje obide. A ne takšni, kot je Omar Al Hiasat, najboljši slovenski enduraš, ki je s 300-kubičnim dvotaktnim KTM-om ugnal vso domačo in tujo konkurenco. Osem kontrolnih točk je ‘obdelal’ v slabih dveh urah, le šest minut kasneje pa je s časom 2.04 v cilj prispel Avstrijec Erich Brandauer. Tretji je bil Gorazd Kutin. Kako težka je bila preizkušnja, priča tudi dejstvo, da so se v boj spustili tudi trialisti, ki so se letos točkovali ločeno, v cilj pa jih je prišlo šest s Severinom Sajevicem (Sherco) na čelu.

Pohvaliti moramo nagradni sklad, ki je veliko bogatejši kot na dirkah za državno prvenstvo. Vsi zmagovalci v posameznih kategorijah so se razveselili novega Akrapovičevega izpušnega sistema, drugouvrščeni so prejeli komplet savskih gum, tretji pa uporabno motoristično opremo. Celotne rezultate lahko najdete tukaj.

Matevž Hribar, foto: Staša Tajana Grgovič, Matevž Hribar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri