Z Varaderom okrog Slovenije - Testi - Moto Magazin

Z Varaderom okrog Slovenije

Na test je prišel Varadero. Kaj pa naj z njim? Mislim, kaj naj o njem napišem novega, če smo pa v Avtu magazinu o njem pisali prvič že pred devetimi leti in še enkrat leta 2005, ko se je na primerjalnem testu zavihtel na drugo mesto med sedmimi konkurenčnimi stroji. Torej – saj že vse veste!

21. 9. 2009

Kaj pa, če bi test izpeljal nekoliko drugače? Tako, da se bo res pokazalo, iz kakšnega testa je ta priljubljeni, a niti ne več tako sveži potovalni enduro bombnik. Ideja o furi okrog Slovenije ni nova, samo izpeljati jo je bilo treba in Varadero se je zdel kar primerno orodje.

Sergeju iz podjetja AS Domžale je bila zamisel všeč in dobil sem žegen za nekoliko več kilometrov, kot jih običajno naredimo s testnimi motocikli. Spletna stran maps.google.com je izpisala, da bo krog dolg okrog tisoč kilometrov, ampak res je bila to le okvirna številka, ker spletna aplikacija ni bila zmožna preračunati vseh stranskih poti in ovinkov. Jurja v enem dnevu? Dotlej sem jih največ prevozil dobrih 600 …

S klasičnim zemljevidom, razgrnjenim čez posteljo, in prenosnikom ob njem sem na večer pred odhodom natančneje določil, kam naj bi zavijal s krmilom. Spat sem legel okrog 21. ure, četrt čez 23. pa že vstal, pozajtrkoval in se spravil v svoj stari dvodelni Dainesov komplet iz kordure. Čez dve leti bo že deset let, odkar ga uporabljam, pa se še vedno odlično drži.

Ker ne načrtujem akcijskih fotk, je tudi vseeno, ali se vozim z ne ravno najlepšo, na levem ramenu že natrgano jakno. Vam povem, ko se nekaj (dobrega) privadiš, je težko menjati! In to, da se na motociklu dobro počutiš, je na potovanju prvotnega pomena. Da v Shoei XR 1000 betica nima težav z glavoboli, že vem, a cel dan je še nisem imel na sebi. Bomo videli . .

Prvi minus Honde se je pojavil v trenutku, ko se je prižgala prva svečka v dvovaljnem motorju iz športne VTR. Hrup! Ne samo da sem zbudil našega nemškega prepeličarja, tudi kakšna soseda se je verjetno kljub uspavalnim tabletam obrnila med rjuhami.

Zanimivo, da so na testni motocikel namestili športne izpuhe. Saj ne rečem, so lepši, lažji in dajejo prav lepo štimo, a kar se tiče uporabe v vsakdanjem prometu, se bolj navdušujem nad tišjimi izvedbami. Dotočim gorivo in nekaj minut čez polnoč odpeljem proti Jezerskemu.

Luči svetijo dobro, kaj dobro, odlično. Mraza v poletni noči ni čutiti, ceste so prazno prazne, vozim pa z zmernim tempom, ker nimam čebule še manj pa časa za pripravo divjačinskega golaža. Po dvojnem prečkanju državne meje z Avstrijo in Pavličevega sedla, čez katero peljem prvič, postanem pozoren na odcepe in znake ob cesti.

Kot sem večer prej zapisal na 'road book', bi moral po približno dveh kilometrih zaviti proti Potočki Zijalki, Svetemu Duhu, Podolševi . . Jebiga, ponoči sem odcep zgrešil in proti Koroški zavil šele v Solčavi. Noč je tako črna kot ime kraja, ki je bil naslednji na seznamu, pot povsem nepoznana, ampak goriva je dovolj, da lahko tudi obrnem, če me slab makadam pripelje v kakšno vlako.

V Črni ugotovim, da se je v kovčku odprl na glavo obrnjen (! ? ) bidon s cedevito. Evo, spalka je mokra, zdaj nimam več možnosti, da bi kar tako nekje zalegel, če ne bom zmogel . .

Malo sem jezen, ker se po Prekmurju vozim v temi. Že tako in tako nisem nikoli v teh koncih, pa spet ne vidim drugega kot zavito cesto in hiške ob njej. Pri izbiri križišča v skrajno severno-vzhodnem delu države sem spet prdnil v temo, in namesto da bi v Hodošu vstopil k Madžarom, tam pridem nazaj v Slovenijo. Tako in tako nimam nekih apetitov v temi voziti po krajih, katerih imen niti slučajno ne znam izgovoriti. Felsöszölnok, Apátistvanfalva . . Kuas’ djau, ejga?

Bolj kot izgovorjava teh čudnih kombinacij šumnikov in kaj pa jaz vem kakšnih glasnikov me je skrbela oranžna lučka na armaturni plošči. Varadero nima števca za gorivo. Ne analognega ne digitalnega. Halo? Saj po eni strani nisem pretirano navdušen nad pretirano šaro tam na armaturki in me na primer ne moti, da števec goriva v mojem Golfu včasih dela in včasih ne, ampak na motociklu takega kova bi tisti števček pričakoval.

Inina črpalka v Šalovcih je bila v jutranjem svitu še zaprta, čakati slabi dve uri pa niti slučajno nisem imel namena, zato sem z nežnim plinom udaril v Mursko Soboto.

Petrol odprt! Če verjamemo tovarniškim podatkom, je bilo v posodi še tri litre goriva, z ušesom pri odprtini za dolivanje pa sem slišal le pritajene pljuske kakšnega decilitra. Vsaj za naprej vem, da se po 300 kilometrih splača ustaviti in doliti brezoktansko župico.

Potem ko sem dvakrat pokazal osebno izkaznico na slovensko-hrvaški meji (naj že pridejo enkrat v to Evropo, da bo mir), me je na cesti Ormož–Ptuj začelo pobirati. Oči so vztrajno dopovedovale, da bi se rade zaprle, zato sem ustavil 15 metrov stran od ceste in oddrnjohal slabo uro. Kako je to dobro delo! Počutil sem se naravnost odlično in nadaljeval v živahnem tempu. Celo tako živahnem, da je bilo treba konkretno stisniti zavore pred Bizeljskim.

Razlog: radarska kontrola na začetku naselja, s pištolo pa so streljali ravno v trenutku, ko sem prehiteval kombi. Nezadet se z nizkimi vrtljaji in natanko 50 kilometri na uro odpeljem naprej . . Kostanjevica na Krki, Novo mesto, Metlika . . Uf, Bela krajina. Prvič sem v teh krajih in ima me, da bi ustavil, slekel vročo tkanino in se vrgel v Kolpo. Zagotovo še pridem! Ampak časa ni, sem šele na pol poti . .

Od Banja Loke pred Kočevjem pa vse do Starega trga je cesta prek Goteniške gore makadamska. Oprijem je pri odpiranju plina in zaviranju presenetljivo dober, težava pa se pojavi, ko želim hitreje odpeljati kakšen lep, širok ovinek. Varaderu je vožnja 'počez' popolnoma tuja, kar nakazuje z živčnim odzivom vzmetenja in težko nadzorovanim zadkom. Poskusil sem v sede in v stoječem položaju, pa ne gre, da se jeb…

Preprosto je to preveč cestno naravnan pa še odločno pretežak enduro, da bi lahko užival v relističnem slogu. Na Kamenjak boste z lahkoto prišli, mimo Snežnika prav tako, tudi na Kofce bi se upal zapoditi, a ne kupujte Varadera za uživaško preganjanje po makadamih.

Veliki Hondin enduro kraljuje na cestah. Ko se namreč noge enkrat odlepijo od tal, je vožnja tega sicer res težkega paketa (tovarniški podatki o 'mokri' teži navajajo 267, 7 kilograma) sila preprosta. Ne upira se hitremu potapljanju v ovinek in hitrim spremembam smeri, še najbolj pa preseneti stabilnost pri večjih hitrostih.

Ker je vetrna zaščita ena boljših, kar sem jih imel priložnost preizkusiti, se lahko povsem mirno peljete tudi s 170 kilometri na uro. Brez sklanjanja za vizir, opletanja čelade in trpečega vratu. Kako dobro je celotno telo zaščiteno pred vetrom, boste izvedeli, če na avtocesti za nekaj centimetrov odmaknete noge od motocikla.

Piha, a? Svoje k udobju dodajo še ogromen sedež, veliki ščitniki rok in motor, ki ne pošilja tresljajev na krmilo ali stopalke. V tem je Varadero odličen in Japonci ter Španci si zaslužijo aplavz. Če niste vedeli–sestavljajo ga v tovarni blizu Barcelone.

Na Obali prvič podvomim, da mi bo še v tem dnevu uspelo doseči rodno mesto. V korduri brez zračnikov je pasje vroče, prometa pa odločno preveč, da bi se lahko normalno hitro premikal. Pozorno sem opazoval digitalni prikazovalnik temperature hladilne tekočine, ki pa se ni premaknil čez sredino.

Kot kaže, kljub bočni namestitvi hladilniki dobro opravljajo svoje delo. Pol litra izotoničnega napitka, tunov sendvič in vaniljev Max me zbudijo in dajo zagon za skok čez razgiban Kras, najljubši del poti, in mimo Gorice do Kobarida, kjer še zadnjič pred ciljem natočim gorivo, vizir razrešim razpacanih mušic in zamenjam motokros rokavice za bolj tople, take, ki pokrijejo zapestje.

Tudi podatki o porabi goriva kažejo, da je bilo zadnjih 125 kilometrov, vključno s prečkanjem Predela, bolj iskro prevoženih. Med vožnjo s hitrejšim tempom bi si želel kakšen batek v zavornih čeljustih več. Nič ne rečem – zavore ustavljajo zelo solidno, ampak po več zaporednih ostrih ustavljanjih desno zapestje začne sporočati, da ima dovolj tega špasa.

Močnejši zavorni paket Varaderu ne bi škodil, a to ni taka slabost, da bi jo kazalo resneje grajati.

Desno zapestje je bilo v dneh po 21-urni avanturi tudi edino, ki me je spominjalo na to, da je za mano nekoliko drugačen test. Si lahko predstavljate – skoraj 1.200 kilometrov, pa me ni bolela rit? Res ne, prisežem! Hrbet je bil malo trd, a sem ga lepo razgibal že naslednji dan v Blejskem jezeru, kamor sem šel spet z istim motociklom.

Če ste manjše rasti, ga boste težje premikali po dvorišču, ampak kilometrov boste pa z Varaderom lahko prevozili veliko. Tudi zaradi pregovorne kakovosti, v prvi vrsti pa zaradi udobja, ki ga ponuja. Za konec še ena primerjava iz prve roke: po 600 kilometrih vožnje s cenovno primerljivim, a lažjim in veliko bolj zabavnim BMW-jem F800GS sem bil približno enako utrujen kot po še enkrat daljši poti z Varaderom. Izbira je vaša, ceste sveta pa tudi. Izvolite!

‘Road book’

Kranj–Jezersko–Pavličevo sedlo–Solčava–Črna–Mežica–Ravne–Dravograd–Maribor–Gornja Radgona–Radkersburg (Avstrija)–Cankova–Felsöszölnok (Madžarska)–Čempinci–Šalovci–Murska Sobota–Lendava–Mursko središče–Martin na Muri (Hrvaška)–Ljutomer–Ormož–Ptuj–Ptujska gora–Rogatec–Brestovec–Kristan vrh–Podčetrtek–Bizeljsko–Brežice–Kostanjevica na Krki–Novo Mesto–Metlika–Krasinec–Marindol–Preloka–Vinica–Sinji vrh–Stari trg–Dol–Kostel–Banja Loka–Borovec pri Kočevski reki–Draga–Loški potok–Stari trg–Snežnik–Mašun–Knežak–Ilirska Bistrica–Harije–Podgrad–Kozina–Črni kal–Buzet (Hrvaška)–Buje–Sečovlje–Portorož–Piran–Izola–Koper–Divača–Sežana–Dutovlje–Komen–Branik–Nova Gorica–Kanal–Kobarid–Bovec–Predel (Italija)–Trbiž–Rateče–Podkoren–Jesenice–Kranj

Honda XL 1000 VA Varadero ABS

Cena testnega vozila: 10.890 EUR

Akcijska cena: 9.990 EUR

Motor: dvovaljni, štiritaktni, tekočinsko hlajeni, 996 cm? , 4 ventili na valj, elektronski vbrizg goriva ? 42 mm.

Največja moč: 69 kW (96 KM) pri 7.500/min.

Največji navor: 98 Nm pri 6.000/min.

Prenos moči: 6-stopenjski menjalnik, veriga.

Okvir: jeklen cevni.

Zavore: spredaj koluta ? 296 mm, tribatne zavorne čeljusti, zadaj kolut ? 256 mm, tribatna zavorna čeljust.

Vzmetenje: spredaj klasične teleskopske vilice ? 43 mm, 155 mm giba, zadaj nastavljiv enojni blažilnik, 145 mm giba.

Gume: 110/80-19, 150/70-17.

Višina sedeža od tal: 838 mm.

Posoda za gorivo: 25 l.

Medosna razdalja: 1.560 mm.

Teža: 244, 2 (277 pripravljen na vožnjo) kg.

Poraba goriva: 6, 49 l/100 km.

Zastopnik: Moto center AS Domžale, Blatnica 3a, Trzin, 01/562 33 33, www.honda-as.com.

Hvalimo in grajamo

+ položaj za krmilom

+ udoben sedež

+ vetrna zaščita

+ neutrujajoča vožnja

+ motor

+ vozne lastnosti

- velika teža

- ni števca goriva

- zatikajoča se kontaktna ključavnica in velik ključ

- okornost na terenu

Še nekaj fotografij si lahko pogledate tule.

Matevž Hribar, foto: Matevž Hribar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri