Z mopedi po svet' - Kje se voziti - Moto Magazin

Z mopedi po svet'

Ideja: v 24 urah s starimi mopedi osvojiti najvišjo in najnižjo točko Slovenije. Zakaj pa ne?

Z mopedi po svet' (foto: Matevž Hribar) Matevž Hribar
13. 8. 2007

Rad imam Tomos. Ker sem v najstniških letih z njim začel svojo motoristično kariero in zato, ker je pač naš. Plod slovenskega znanja. In rad imam raznorazne avanture. Zato sem se z veseljem odzval povabilu »Moped Tour-ovcev«, ki v Zalogu pri Cerkljah že 15 let gojijo ljubezen do starih mopedov, jih obnavljajo in, v nasprotju z marsikaterimi ljubitelji starodobnikov, tudi redno uporabljajo. Ideja za njihovo 16. turo je bila približno taka: v enem dnevu osvojiti najvišjo in najnižjo točko Slovenije: Triglav in Ankaran. Hej, seveda grem zraven!

»Hm, kako pa je z mopedi? Veste, dva dvobrzinca imam v garaži, ampak oba potrpežljivo čakata, da jih obnovim. Ne vem, če bi si upal s katerim na tako dolgo pot, « sem v upanju na kakšno »testno« vozilo potožil. »Ti samo pridi pol ure pred polnočjo pred okrepčevalnico Marička, ti bom posodil mojega, « je rekel Brane.

In sem bil tam. Od glave do pet odet v motoristično opremo mi je bilo kar malce nerodno med preprosto napravljenimi sotrpini. Kavbojke, pohodniška ali klasična usnjena jakna ter odprta čelada. Eden izmed fantov je čakal na motorju v kratkih rokavih in telovniku. Hej, a ni malce mraz? ! Bodo že vedli, saj je to že njihova 15. daljša skupna »fura«. V spremljevalni kombi smo zmetali nahrbtnike in pohodniške palice za pehotni del poti in ker se je polnoč hitro bližala, nataknili še čelade. Mopedi brnijo, pet štiri tri dva ena GREMOOO!

Tomosova »trojka« pod mojo zadnjico pridno ropoče, težave imam le z vklapljanjem druge prestave. Ampak gre – počasi in z občutkom. Kolona lučk se vije mimo Cerkelj proti Šenčurju in mimo Brda naprej proti severni Gorenjski. Ozračje je hladno in vetrovno, tam, kjer bi se moral videti obris Alp, je temno in bliska se. Tako so napovedali tudi vremenarji, a ker se je odprava zaradi slabe napovedi enkrat že prestavila, so bili fantje trdno odločeni, da gremo kljub mokrim obetom. Kar med vožnjo snamem rokavice in popravim podkapo, ker mi prav nemarno piha okrog zobovja.

Prvič se ustavimo na Bledu. Pregledamo konjičke, nekateri si privoščijo vročo kavo, ki jo pripelje spremljevalni avto, a že v manj kot 15 minutah krenemo dalje proti nevihtnim višavam. Mestoma že pade kakšna kaplja, ampak nič hujšega. Bolj kot dež mi zagode prvi vzpon proti Spodnjim Gorjam. S tretjo ne vleče, z drugo tudi ne gre, prestavim v prvo… Ubogi trojki pomagam z nogami, saj sem že pod vrhom klanca, a »mašinca« popolnoma ugasne. Parkiram in gledam dim, ki se vije iz pregretega dvotaktnika. Prekleto, odvil se je vijak na pokrovu cilindra, zato je zrak za hlajenje uhajal mimo. Evo, sem že zaključil. Ko se vsi kolegi, kot da me ni, odpeljejo dalje, se prikaže spremljevalna ekipa. Lastniku prekrasnega mopeda se hitim opravičevati, da nisem jaz kriv, da se je pač odvil vijak… »No ja, se zgodi. Boš dobil rezervno dvojko, « hladno reče. Raztovorimo Tomosovega dvobrzinca, ki je v precej slabšem stanju od prejšnjega dvokolesa, prižge pa vseeno iz prve. Hura, že drvim dalje. Kot sem izvedel kasneje, je moped last najtežjega člana Mopedtour-ovcev in temu primerno »sfriziran«, da lahko dohaja ostale. Nadležne vibracije in trd enojni sedež nista ovira, da čez kakšnih 15 minut ne dohitim kolone rdečih lučk, ki se počasi vije po makadamski cesti doline Radovne. Dež je že začel padati močneje.

Parkiramo tam, kjer se širok makadam zoži v ozko potko in kjer je parkiranih tudi nekaj avtomobilov. Pa le nismo edini norci, ki v takem vremenu rinejo v skale! Hitro se preoblečemo in vržemo nahrbtnike na rame, za pospravljanje čelad in opreme bo poskrbela ekipa na štirih kolesih. In gremo. Peš, čeprav je pot lepa in bi se lahko peljali vsaj še kilometer. Ampak je že prav tako – nahajamo se v Triglavskem narodnem parku in pravila veljajo za vse. Tudi za norce na mopedih, ki se po petnajstih letih obstoja kluba odpravljajo na šestnajsto turo. Napoved pravi, da bo dež proti jutru ponehal, ura pa je šele tri in iz neba lije vedno bolj. Ko mi »nepremočljiva« jakna premoči in dobim za vrat hladen curek vode, me tretjič presune negativna misel o smiselnosti odprave. Četa pa se vzpenja, kot da ni nič. Fantje se pogovarjajo, nekdo zadaj poje, nekateri so tiho in mogoče razmišljajo podobno kot jaz. To so kasneje tudi priznali in prišli smo do sklepa, da če bi sredi naliva kdo na glas povedal svoje misli, bi obrnili. Pa nismo. Čeprav se je iz neba »uscalo« in so višje treskale strele ter osvetljevale sive skale, naše cunje pa so postajale popolnoma mokre. V takem vremenu te skrbi, kako boš z dežnikom prišel suh do deset metrov oddaljenega avtomobila na parkirišču, mi pa rinemo proti najvišji točki Slovenije.

Okrog pete ure se je začel delati dan. O romantičnem sončnem vzhodu in rdeči svetlobi smo lahko le sanjali, a ker se je dež istočasno malo umiril, smo s sivim jutrom dobili nekaj zagona. Tako smo kar hitro v varnem zavetju planinske koče Planika pod Triglavom. Na vrh ne gremo, ker so skale še mokre, okrog in okrog pa se spet podijo sumljivo črni oblaki. V koči pade v želodec topla zelenjavna juha, hrbet se nasloni na mlačno ogreto peč. Eden izmed fantov iz nahrbtnika potegne harmoniko (! ) in začne igrati, jaz v sede zaspim. Na večer pred odhodom nisem nič spal, zato sem pokonci že osemindvajset ur. Tudi ostale že pobira… Zunaj pa z dežjem padajo na tla snežinke. Hej, a ni ponavadi junija sončno in vroče? !

Zbudi me rahel sunek pod rebro, češ, gremo dol. Dež je skoraj ponehal in časa ni ravno na pretek. Danes moramo priti še do Ankarana. S trideset let starimi petdeset kubičnimi mopedi! Nič kaj prijetno ni nadeti mokre gojzarje in iti v kratkih hlačah (dolge so popolnoma mokre) ven na mraz. No, ampak nam gre dobro. Počasi sestopamo po mokrih in drsečih skalah, vmes srečamo skupino gamsov, nižje proti dolini Radovne pa veliko čredo premočenih ovc. Ki ne dajejo občutka, da bi jih vreme motilo. Medtem, ko se bližamo »baznemu taboru« in se pričkamo ali je do tja še petnajst minut ali eno uro, se dež spet okrepi. Ah ja…

Spremljevalna ekipa se je domenila za topel obrok v Kovinarski koči, zato kar v planinski opremi zajahamo mopede in se odpeljemo kilometer nižje. Presrečen sem, da sem vzel poleg rezervnega kompleta oblačil v nahrbtniku še enega, ki me je čakal v spremljevalnem Volkswagnu. Kako prija po enajstih urah nadeti suhe »cote«. Povrh vsega se nebo delno zjasni, na mizi pa se znajde krožnik vroče juhice. Kako se imamo fino!

Po preoblačenju, žretju, dolivanju goriva in manjših servisnih posegih (predvsem čiščenje glavnih šob in svečk) že nadaljujemo pot nazaj proti Bledu. Počasi me prenehajo motiti visoki vrtljaji in tresljaji moje kobilice z dvema prestavama, ki mora loviti ostale. Potujemo s hitrostjo približno 50 km/h, zato imam čas spremljati okolico. Zdaj šele vidim, kje smo se vozili ponoči. Srečujemo vedno več avtomobilistov, peščev, domačinov. Skoraj vsak se ozre, nekateri pomahajo ali se vsaj nasmejijo. Mučni vzpon do Planike je pozabljen, uživam v pogledu na prelepo Gorenjsko. Z menjalnikom imava občasne spore pri vklapljanju druge prestave, ampak saj prestavljam bolj poredko… Nobene zaspanosti ni čutiti, zrak je svež in ravno prav topel.

Blizu Begunj se prvič ustavimo. Za kavico, sok, vodo, energijsko ploščico… Pristopi starejši gospod in nostalgično začne razlagati, kako se je tudi on vozil s takim mopedom. »No, ali pa je bil takle. Vsekakor je imel dve prestavi, kasneje pa sem kupil takega s tremi. Uf, cela plača je šla za moped. Ja ja, fletno je bilo, « je razlagal med obhodom parkiranih strojev. Potem pokaže na enega izmed najlepše ohranjenih: »Kdo je lastnik? Ti, koliko hočeš zanj? « In razume odgovor, da so to mopedi neprecenljivih vrednosti in da jih lastniki preveč cenijo, da bi jih prodali za nekaj sto evrov. Jaz pa na moji »dvojkici« opazim, da se je odvila matica na drugem vijaku, ki drži motor na okvir. In da tretjega vijaka sploh ni! Zato toliko tresljajev, še dobro da ni vse skupaj razpadlo. Kolega, ki opazi moje negodovanje, odlomi kratek konček palice z grmovja in jo zatlači tako, da odviti vijak ne more zapustiti svojega položaja: »Z dobrim motorjem se je lahko voziti, s slabim pa to umetnost, « se zareži. V redu, si bom zapomnil… Kljub zanesljivemu varovanju proti odvitju (ojej, da bi to videl moj profesor za strojne elemente), med vožnjo redno pregledujem pozicijo vijaka. In se igram z nastavljam pletenice, prek katerih se upravlja z muhastim menjalnikom. Ampak gre dobro.

Oblaki so se že povsem razkadili, mimo nas pa padajo Posavec, Ljubno, Naklo, Kranj, Medvode, Ljubljana. No, prestolnica niti ne pade tako hitro mimo, ker gre spet nekaj narobe. V kratkem klancu odpove kaj drugega kot menjalnik. Popolnoma. Trudim se z nastavljanjem »zajl«, a prestava nikakor ne zagrabi. Ne prva, ne druga. Na, zdaj je pa res konec. Ostaja upanje, da je v spremljevalnem avtomobil kaj orodja in bomo lahko popravili. In da bom ujel ostale tja do Črnega Kala.

Kmalu zatem bi nekoga najrajši »kušnil« na rit. Ker je bil edini (moj prejšnji) rezervni moped pokvarjen, so vmes skočili v Zalog po novega. Tako me je v VW-jevem kesonu čakal prekrasen moder trobrzinec. Fantom se ponovno opravičujem za napravljeno škodo, češ, da mi je menjalnik nagajal že od Bleda. »Daj daj, vozi že dalje. Ostali že v Ankaranu namakajo noge, « mi je še rekel Brane in že sem ožemal ročico plina dalje.

Nov nadomestni moped je izredno lepo ohranjen in/ali obnovljen, pelje se resnično enkratno in v tretji prestavi z lahkoto dosega hitrost 60 km/h. Pa še hitreje bi šlo! Mimogrede, če kdo kaj podobnega prodaja, naj prosim pove. Še pred Brezovico ujamem ostale, nakar sledi premor v gostišču ob cesti. Natakarica si komaj sproti zapisuje naročila, hladen sok prija grlu. Eden naših zaspi kar na stolu.

Kolikokrat sem že prevozil tole staro cesto proti morju. Vrhnika, Logatec, Postojna… Pa sem mislil, da je šlo počasi, ko smo šli v Portorož s stopetindvajseticami. Ampak ni dolgčas. Mahaš avtomobilistom, ki žmigajo z lučmi, potrobiš starejšemu paru na klopci ob cesti. In ure minevajo. Kilometri tudi. Posebej zabavno je na vzponih. Nekaterim mopedi vlečejo bolj, drugim manj. In se prehitevamo, kot bi šlo za zlate pokale svetovnega prvenstva. Pri 25 km/h. Heh… Veste, planinskih rid še nikoli nisem prevozil s polnim plinom. Tokrat sem jih in motoristi, ki se zbirajo ob ovinkih, so navdušeno navijali skupini norcev na mopedih. Sem se pa nekajkrat resno prestrašil, ko je mimo pridrvel kateri izmed tamkajšnjih dirkačev. Na superšportniku, v polni dirkaški opremi in, če se je le dalo, s kolenom drseč po asfaltu. Ni čudno, da se tam skoraj vsak vikend kdo razsuje. Kdo je zdaj tu nor . .

Evo, smo že na Primorski. Pri Postojni se še otopli, čeprav je sonce že na zadnji četrtini neba. Tu vožnja poooočaaaaasiiiii postane mučna. Boli predvsem zadnjica, zato se prav vsi začnemo čudno presedati. Nekaj časa trpi desna, potem leva ritnica. Presedem se malo bolj naprej, pa čez kakšen kilometer spet na zadnji del sedeža. Še najbolj pomaga, če misliš na kaj drugega, kot na bolečino. Nekaj časa sem na glas pel, sem že pozabil katero pesem. Odprta in široka cesta mimo Kozine in Divače je pri 50 km/h dolgočasna kot avtocesta, kar še oteži situacijo.

Prvega razgleda na Tržaški zaliv sem vesel kot takrat, ko sem še kot otrok z družino potoval proti morju. To, da mi sredi klanca crkne pletenica prednje zavore, me niti ne prizadene. Imam še zadnjo in tako ali tako se vozimo počasi. Mrak je že bil, ko smo se še zadnjič pred ciljem ustavili v okrepčevalnici pod Črnim Kalom. Družba je dobre volje, saj vse kaže na uspeh odprave. Ker imamo do polnoči še tri ure časa, do kampa v Ankaranu pa je manj kot ura vožnje, si vzamemo čas za počitek in razgibavanje otrdelih udov. Pademo v debato z nekimi Primorci, ki veliko vedo o Tomosih. Njim so mopedi še bolj domači, saj jih je bilo veliko zaposlenih tudi v TOvarni MOtorjev Sežana.

Sonce se je že zdavnaj potopilo v morje adrijansko, zadišalo je po borovcih in mi smo končno ugasnili male dvotaktnike. Parkiramo dvokolesne strele, povečerjamo, poležemo. Če odštejem kratek polspanec v Planiki, nisem spal že 42 ur. Zaspal bi lahko na trdi skali, če bi bilo treba.

Kljub temu, da je naša največja gora ostala neosvojena, smo bili zjutraj na obali srečni, saj nam je uspelo. Vsaj deloma. Če ne drugega, smo neštetim obrazom na poti popestrili dan, ko so se ob pogledu na čredo mopedov vsaj nasmehnili, če že ne glasno zasmejali in obračali glave za nami. Mi pa smo sebi in ostalim dokazali, da za avanturo ne potrebuješ trošiti tisoče evrov na drugem koncu sveta. In se naučili, da v težkih časih ni dobro prehitro obupati. Saj poznate tistega o soncu po vsakem dežju . .

Matevž Hribar

P.S.1: Odločen sem čim prej popraviti in registrirati tista dva mopeda v moji garaži. Da bom nekam šel. Sam, mogoče s prijateljem. Brez ciljev povezanih s časom in s spalno vrečo na prtljažniku. Tudi tako se da uživati. Počasi. Tako ali tako preveč divjamo…

P.S.2: Mopedtourovci, hvala za povabilo - bilo mi je v veselje. Še posebej hvala vsem trem lastnikom mopedov, ki sem jih imel priložnost peljati na poti. Upam da pregreta Branetova rdeča trojkica ni resno zaribala, da menjalnik na Krištofovi dvojki ni popolnoma razpadel in da Peter ni preveč jezen, ker sem strgal "zajlo" za prednjo zavoro.

Fantje, srečno!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri