O delu poštarja, o poštarskem Tomosu, mrzlih zimah, ljudeh v mestu in na vasi.
Mile Todorović, letnik 1979, je po izobrazbi kuhar, a ker se je med delom v svojem priučenem poklicu spopadal z alergijo na razna čistila in ker je pošto raznašal že njegov oče, je postal poštar, sprva na biciklu, zadnjih nekaj let pa na, kot pravi sam, motorju (moped, motor; pustimo malenkosti). Dobila sva se v gostilni Turist ob glavni cesti skozi Jesenice, kjer ni naročil kave, niti ne piva ali žganja, temveč, s simpatično mehkim l-jem, planinski čaj.
Kako je bit poštar?
Meni je dobro. Zunaj si, na zraku, preko dneva sam svoj šef. Res, meni je to noro.
Lahko opišeš svoj dan?
Če sem na motorju, začnem ob šestih. Takrat pridemo na pošto in pripravimo vse za na teren. Iz takih velikih vreč stresemo kuverte in jih na grobo razdelimo po omaricah za vse dostave, potem pa gre vsak poštar do svoje mize in si razporedi pošto po naslovih tako, da nato čim hitreje in brez napak lahko raznosiš. Več ali manj pride vse zmešano, razen nekaterih svežnjev, ki so že razporejeni po dostavah. Potem so tu še reklame, ki so bolj ali manj že urejene, včasih jih je pa treba tudi zlagati, kar vzame ogromno časa. Da daš skupaj petsto reklam, potrebuješ od pol do ene ure. Sicer pa je zjutraj na pošti dobro vzdušje. To bi moral videti v živo (smeh). Delam do približno enih, razen tisti teden med petim in desetim, ko so računi, bančni izpiski … Takrat kakšno uro dlje.
Ali je v dobi interneta in elektronske pošte kaj manj papirja?
Ma, ne bi rekel. Pravijo, da promet na pošti pada, ampak jaz nimam takega občutka. Morda je manj klasičnih pisem, ampak imamo zato drugo delo. Dostavljamo drugo robo, recimo hladilnike, pralne stroje. Kupec se lahko odloči za dostavo z vnosom v stanovanje. Pa ga moram nesti prav v kopalnico, starega pa odpeljati na Dinos. Ampak to ne vozim z mopedom, ampak z avtomobilom.
Preberite še:
Koliko časa si že poštar in koliko časa si na mopedu?
Na pošti delam že sedemnajst let. Razen treh mesecev, ko sem delal v Kranju, sem vseskozi na Jesenicah. Motor imam pa, kaj pa vem, ne dolgo, mislim, da ene pet let. Zdaj mi bo potekla pogodba in bi moral dobiti novega, ampak ne vem, kaj bo, ker teh Tomosovih baje ni več. Zdaj imajo samo še skuterje, meni pa skuter ni všeč, ker sem prevelik. Ko zavijam, s krmilom zadenem v noge. Res. Ta Tomosov je pa tak pripraven, lahek, okreten, a kljub temu ni premajhen.
Izpita za pravi motor nimaš?
Imam, ampak se lansko leto nisem skoraj nič vozil in ga mislim prodati. Yamaho FZ6. Kot Fazer, samo brez plastik.
Tomos dobro dela?
Enkrat mi je spustil nek semering v motorju in je šlo olje v cilinder pa je potem teklo in se kadilo iz izpuha. To sem zamenjal, drugače pa meni kar dobro dela. Števec za hitrost je še crknil, drugega pa, kot se spomnim, nič. Pri skuterjih so problematični zaganjači, ker ga res veliko uporabljaš. Pri Tomosu pa samo brcneš in gre.
Koliko teže voziš, ko si na polno naložen?
Rajši ne povem (smeh). Če delam v dostavi za predel Jesenic s stolpnicami, imam tovor v vseh kovčkih, košarah in še med nogami, da me med vožnjo kar malo zanaša. Ampak samo kak kilometer, potem se prvih sto pisem ali reklam takoj znebim.
A si kdaj razvažal s kolesom?
Uh, tega pa ne maram. Na srečo imam motor, nekje po mestu pa so dostave s kolesom, ampak tudi, kadar delam tam, grem z motorjem. Tako ali tako ne požre veliko bencina. Eno posodo za gorivo imam približno za en teden, dnevno pa naredim približno petnajst kilometrov.
Se ti zdi, da se je v sedemnajstih letih kaj spremenilo? Ljudje, pošta? Je manj časopisov in revij?
Ma ne bi rekel, da je kaj bistveno drugače. Edino pisem je manj in pa razglednic, tega je res dosti manj, ampak imamo zato več drugega dela. Kar se tiče ljudi, se je pa zelo spremenilo. Meni se zdi vedno več ljudi obupnih. Ne moreš verjeti. Določeni poznajo vse zakone, za vsako malenkost pišejo pritožbe in klicarijo …
So ljudje v mestu in na vasi drugačni?
Dostavljam tudi gor v Rovte in moram reči, da so kmečki ljudje preprostejši in da je tam manj komplikacij. Moraš pa vseeno paziti, ker so nekateri skregani med seboj in bog ne daj, da bi dal pošto napačnemu.
He, sem hotel reči, da je to tipično slovensko, ampak saj je povsod tako. Z drugim kot sosedom si težko skregan, še posebej, če nikamor ne greš.
Ah, ja, povsod je isto.
Kaj pa pozimi? Jesenice so ipak kar mrzle.
Vseskozi vozim, celo leto. Če je res ogromno snega, da ne morem z motorjem, grem peš. Ampak če se le da, grem z motorjem. Tudi po snegu. Malo noge trpijo, ko se loviš po drseči cesti, ampak gre. Na začetku malo bolj migaš, potem ti pa postane prav toplo. Največji problem je, ko te zebe v roke. Z rokavicami ne moreš delati, zato sem si tri prste na rokavicah odrezal, ampak sem ugotovil, da je bolje biti brez. Tako se lahko hitro pogreješ, daš malo dlani v žepe in gre. Ko pa te enkrat prične zebsti v rokavicah, se ne moreš pogreti, ni šans. Posebej letos januarja, joj, obup.
Kaj pa poleti?
Ah, kaj. Kratke hlače pa gas! Na motorju je prav fino, ker piha in te malo hladi. S čelado je hudič, ker je res vroče, čeprav imam odprto.
Si si v kratkih hlačah kdaj spekel desno nogo? To je bila moja prva poškodba na Automaticu.
Ne, nikoli se nisem spekel, ker so zadaj torbe za pošto.
pogovarjal in fotografiral: Matevž Hribar