S Tino čez bankino #24: Andrew Short o svoji prvi dakarski izkušnji in malo celo o gospodinjstvu - Šport - Moto Magazin

S Tino čez bankino #24: Andrew Short o svoji prvi dakarski izkušnji in malo celo o gospodinjstvu

Lani je zlati fant ameriškega motokrosa in superkrosa – v slednjem je še bolj blestel – šel na reli Sonora v Mehiko iz čiste zabave in dobil novo službo. V ekipi Husqvarna Rock Star Energy se je pridružil Pablu Quintanilli in Peli Renetu ter s kratkih prog presedlal na dirkaški maraton, kjer je odpiranje ročice za plin – kar Shorty obvlada – še najlažji del.

S Tino čez bankino #24: Andrew Short o svoji prvi dakarski izkušnji in malo celo o gospodinjstvu (foto: Husqvarna) Husqvarna
22. 8. 2018

Legendo ameriškega superkrosa sem srečala na ekipnih testiranjih v Španiji. Še vedno šepajoči Andrew Short si je naložil dodatne ure navigacije, ki še vedno ni njegova močna točka. Šestintridesetletni specialist za superkros je do svojih šibkih točk namreč skrajno netoleranten. Obdobje, ko je v svetu vzdržljivostnih relijev užival status 'rookieja', je žal ali na srečo minilo in Shortyju nihče več ne gleda skozi prste – še najmanj pa on sam.

Letos januarja si v Cordobi prvič videl cilj Dakarja, popolnoma izčrpan in v hudih bolečinah. Legenda pripoveduje, da si reli končal le zato, ker si to obljubil svoji ženi.

 

Seveda sem ji obljubil, da bom reli končal, še močnejši dogovor pa sem sklenil s sabo. Na predzadnji etapi sem si zlomil gleženj in v ekipi so rekli »dovolj, to je to«, a bil sem tako blizu sanj in svojega cilja, da nisem mogel ubogati. Zadnji dan Dakarja 2018 bo tako zame ostal v spominu kot najdaljši dan mojega življenja. Takšne neverjetne spomine lahko ustvari samo neverjetna bolečina. (smeh)

 

Najdaljši dan tvoje absolutno najdaljše dirke v življenju; navajen si bil – omen est omen – kratkih dirk.

 

Reli zahteva povsem drugačno mentaliteto – razen ročke za odpiranje plina nima kaj dosti skupnega z motokrosom. Motor je precej drugačen, ljudje so drugačni, strategija je ključni del vsega, zahtevna je celo prehrana. Prestop v reli je zame predvsem veliko učenje, saj gre za disciplino, v kateri dirkač bolj kot z drugimi tekmuje sam s sabo. Druge lahko premagaš le, če prej premagaš sebe.

 

Lahko bi rekli, da je fant z zlomljeno nogo v cilju Dakarja zagotovo premagal svoje omejitve.

Moja motivacija je bila brez meja. V moto športu nikoli ne veš, ali boš imel še drugo priložnost. Bil je eden od tistih trenutkov 'zdaj ali nikoli'. En cilj sem izpolnil, zdaj pa me čaka mnogo težje delo: postati moram kompetitiven.

 

Kako se je zgodil preskok iz motokrosa v reli?

 

Leta 2016 sem zaključil svojo kariero MX/SX, nisem pa zaključil dirkanja. Dirkanje res ljubim, od petega leta sem nenehno na motorju in s sedemnajstimi sem si z dirkanjem že začel služiti denar. Vedno sem imel rad tudi trial, vedno sem rad osvajal vrhove v Koloradu in ta svet mi je bil v resnici blizu. Toda z Dakarjem sem se okužil šele, ko sem spoznal Kurta Casellija. Ta mi je povedal za Tobyja Pricea in nato sem si ogledal film o njem. V trenutku sem bil zasvojen in rekel sem si, da moram na reli. Na reliju Sonora v Mehiki sem se res zabaval in takoj sem vedel, da hočem prav to. Zadišala mi je vsa scena, cela zgodba – da bi dirkači različnih ekip po dirki popili pivo in se pogovarjali o dirkanju? Tega nisem bil vajen in ugotovil sem, da mi je manjkalo prav to. Bilo je, kot bi se vrnil v svoja otroška leta, ko smo se na MX mulci še zabavali. Nato, vsaj v Ameriki, vse postane precej resno. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je bila ponudba iz Husqvarne in že sem bil na poti v Maroko.

In tako si postal moštveni kolega svetovnega prvaka.

 

Ja, to se v življenju zgodi ... v bistvu nikoli. Zavedam se, da sem imel ogromno srečo. Toda učil se nisem le od Quintanille, temveč od celotnega tima. Trenutno tu v Španiji črpam navigacijsko znanje Jordija Viladomsa.

 

Omenil si že, da je vzdušje v obeh disciplinah precej različno. Kaj pa je v resnici največja razlika med motokrosom in relijem s stališča dirkača?

 

V motokrosu se zavedaš, da si dober pri eni stvari in malo slabši pri drugi, in nato tisto na stezi piliš do onemoglosti. Pri reliju se to da le do določene točke, naprej pa ne moreš. Reli vedno nekako ostane neznanka. To neznano te privlači in se ga bojiš in to dvoje ustvarja magično mešanico. Tako razvijaš sebe, svoje možgane in osebnost in se vsak trenutek zavedaš, da si del izkušnje, ki je ne boš nikoli obžaloval.

 

Kakšna je bila torej tvoja dakarska izkušnja? Te je kaj še posebej presenetilo?

 

Ni bilo presenečenj, ker ni bilo pričakovanj. Na Dakarju vsak trenutek pričakuješ nepričakovano, in ker si presenečenja sledijo kot po tekočem traku, postanejo normalnost. Ali, kot pravi Jordi: »Padel boš, izgubil se boš in pokvaril se ti bo motor, a če boš imel srečo, ne na tej dirki.«

 

Sliši se kot popolno nadaljevanje tvoje dirkaške poti. 

 

Po pravici povedano si želim, da bi začel prej. V tem športu ogromno štejejo izkušnje, zato bom moral biti potrpežljiv, po drugi strani pa se od mene pričakuje rezultat in tu je potrpežljivost na preizkušnji. Že zdaj sem lačen rezultata in zgolj zaključiti me ne zabava več. Zdaj bi bilo zabavno zaključiti v družbi top dirkačev.

 

Od kod ta potreba po boju?

 

To je v meni, zato si bom vedno postavil višje standarde, kot mi jih bo ekipa. Ker če imaš pritisk od zunaj, motivacija ni trajna. Sam bi lahko delal kaj bolj 'pametnega', kot je reli – v svetu motokrosa in superkrosa je zame dovolj možnosti. To sem v resnici že delal, preden je prišel klic iz Husqvarne. Ni rečeno, da se ne bom vrnil, ker bi rad temu svetu vrnil, kar je dal meni. Toda biti zdaj v družbi teh fantov in punce – Laia je neverjetna! – je privilegij, ki ga je nemogoče opisati z besedami. Ti ljudje imajo res velika jajca. Igrajo se z ognjem. Respect!

 

Iskanje meje v puščavi je torej ultimativna preizkušnja celo za legendo superkrosa?

Res je težko. Nikoli nisem bil 'big crasher', odkar sem začel reli, pa sem padel večkrat, kot lahko preštejem.

 

Kako se sprostiš po vseh preštevilnih relističnih izzivih?

 

Usedem se na bajk, ker je žena ukinila televizijo. (smeh) 

Pravijo, da sta si z ženo precej različna.

 

Odlično se dopolnjujeva. Ona gre na lov, jaz pa v trgovino. (smeh)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri