Test nekoliko drugače: Slepi na Gold Wingu - Vozili smo - Moto Magazin

Test nekoliko drugače: Slepi na Gold Wingu

Motoristi, cenite in spoštujte zmožnost upravljanja dvokolesnika. Nimajo vsi te sreče …

16. 1. 2010

Se sprašujete, kaj je narobe s fotografijo oz. kaj je narobe z našimi fotografi, morda s tiskarno? Ne, ni napaka – slika je nalašč temna, po mojem mnenju celo premalo. Želimo namreč vsaj približno nakazati, kako je dan na zadnjem sedežu najbolj prestižnega motocikla doživljal Toni.

Toni Smerdel je znanec Grega Gulina, fotografa, ki v naši hiši sicer bdi nad bolj rumeno vsebino, sem in tja pa s Canonom v roki priskoči na pomoč tudi nam, motoristom, saj je tudi sam član te družine. S slepimi in slabovidnimi je sodeloval že večkrat – enkrat jim je predaval o fotografiji (ja, o fotografiji, in ne smejte se! ), drugič so šli gledat, pardon, otipavat dirkalnik formule ena v BMW-jev salon.

Pa je prišel na dan z idejo, da bi mi te fante peljali z motocikli. Seveda, misel na vožnjo s sopotnikom, ki okolico dojema drugače od vseh nas, ki imamo srečo svet videti v barvah, je sprožila nekaj kajev in čejev, ampak ej, zakaj pa ne?

Razmišljanje o ustreznem motociklu za tak podvig ni trajalo dolgo – hotel sem pravi motocikel (in ne skuterja) z naslonjalom za sopotnika. Vem namreč, da že nekoga, ki vidi, ni lahko spraviti na motorno dvokolo, ker se nekateri ljudje prevažanja na dveh kolesih bojijo. Strah jih je padca, zato se na zadnjem sedežu ne vedejo tako, kot bi voznik želel.

Iz prve roke: če bi radi koga spravili na zadnji sedež motocikla, poskusite z Gold Wingom. Nanj se je na primer spravil prijateljev oče, ki je prej motocikle do malega sovražil, v fotelju, kot ga ima ta luksuzna križarka na dveh kolesih, pa se je počutil tako preklemansko dobro, da resno razmišlja o izpitu A-kategorije. Zato Gold Wing – ker se dobro (varno) počutita oba, voznik in sopotnik.

Toni je do mesta, kjer smo bili dogovorjeni, prišel peš in brez bele palice. To vzame s seboj bolj kot znamenje, da ljudje okrog njega vedo, da ne vidi, a s pomočjo včasih po njegovih besedah pretiravajo. Z 99, 7-odstotno okvaro vida se spopada že od rojstva, zato svet dojema v teh treh desetinkah svetlobe že dovolj dolgo, da se je naučil biti samostojen.

Morda vas bo presunilo, da je njegov hobi predvajanje glasbe v lokalnem klubu. Zato je bil strašno zadovoljen, ko je otipal gumb za jakost zvočnikov na motociklu. Ja, Gold Wing ima radio, ki ga brez težav poslušate do 120 kilometrov na uro, če zvočniki niso hreščeče uničeni, kot so bili na testnem primerku. Očitno je nekdo pretiraval s frajarjenjem po mestu …

Toni si je zaželel odprte čelade, priskrbeli smo še jakno in rokavice in po krajšem spoznavanju z ročaji, sedežem, stopalkami in pravili vedenja na zadnjem sedežu motocikla smo se odpeljali. Najprej zelo počasi in previdno, ko pa sem ga po nekaj kilometrih vprašal, ali je vse v redu in ali mu tempo ustreza, je z nasmehom in kratkim »ja, ti kar odpri gas do konca« dal vedeti, da ga ni niti malo strah.

Po vožnji je povedal, da je vse v zaupanju. Čeprav sva se videla prvič, mi je stoodstotno zaupal, ker »je drugače vse brez veze«. In res je tako – kako boš lahko užival v nečem, če dvomiš o sposobnosti osebe ali stvari, od katere je odvisno tvoje življenje?

Primer – pri skoku s solkanskega mostu pač moraš zaupati elastiki in pri tandemskem skoku iz letala je treba zaupati padalcu, na katerega si pripet. Motocikel je treba spoštovati, saj te lahko spravi na drugi svet, ne smeš pa se ga bati. Spoštovanje in strah ni eno in isto!

Toni pravi, da mu je bilo pri lagodni vožnji všeč, če se je iz zvočnikov slišala glasba, pri hitrejši vožnji med ovinki pa je zvok motorja tisti, ki mora stopiti v ospredje, zato sem takrat radio ugasnil. Strah ga ni bilo nikoli, udobje na Hondi pa je primerjal z domačim foteljem. Če bi videl, bi bil zagotovo motorist, na vprašanje, ali bi vožnjo še kdaj ponovil, pa je odgovoril: »Seveda, vsak dan.«

Prijatelji, motociklizem je privilegij. Kdor ne poskusi, pač ne razume, da med vožnjo brez kletke okrog telesa okolico dojemamo drugače, bolj pristno. V avtomobilu nekaterih stvari pač ne moreš početi. Na primer, spustiti krmila in z razširjenimi rokami kljubovati zračnemu uporu ali pa spustiti noge k tlom in z rahlim drsanjem čutiti asfalt . .

Nekdo je (pa ne vem, ali ni bilo zapisano prav v Avto magazinu pred leti) vožnjo z avtomobilom in motocikom primerjal s seksom z ali brez kondoma. Ja, je nevarno, ampak tudi boljše.

Namesto tehničnih podatkov

Zakaj smo za prevoz slepega človeka izbrali ravno Gold Winga, ste lahko prebrali že v tekstu – trenutno bolj udobnega motocikla ni. Za 21.490 evrov, kolikor trenutno znaša akcij­ska cena za model brez varnostne blazine (ja, tudi to si je mogoče omisliti), dobite 400 kilogramov težko limuzino na dveh kolesih z 1, 8-litrskim bokserskim šestvaljnikom in 25-litrsko posodo za gorivo ter 145 litri prtljažnega prostora v treh kovčkih.

Brez zadržkov mu lahko rečemo motocikel in pol, a hkrati težko pričakujemo naslednika. Pri nemški konkurenci so za 2011 že napovedali potovalnik s šestvaljnim motorjem, ki bi Gold Wingu utegnil stopiti na prste. Po desetih letih (GL 1800 se je rodil leta 2001) bi lahko novinca predstavili tudi pri Hondi, kaj pravite?

Matevž Hribar, foto: Grega Gulin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri