RABLJEN AVTO: OPEL INSIGINA (2008–2016): Vse, kar Opel mora biti

Trenutno največji in najžlahtnejši med Opli ponuja točno tisto, kar se od Opla pričakuje. Opel Insignia je po upokojitvi modela Omega prevzel vlogo največjega avtomobila te znamke, čeprav to sploh ni bil namen. Tehnično povsem drugače zasnovana Omega se je poslovila, ker jo je povozil čas, Insignia pa je v letu 2008 dobila težko nalogo in zamenjala kar dva zelo solidna Oplova modela – Vectro in Signuma.

1. 8. 2016

Insignia je bila za znamko Opel tudi pomembna prelomnica na področju gradnje in tehnične naprednosti njihovih vozil. Sodobna sestavljiva platforma je bila prvič uporabljena ravno pri tem modelu, prav tako so z Insignio pri tej znamki uvedli pomembne tehnične novosti, na katere so pri Oplu ponosni še danes. Sem zagotovo sodi sistem 'Opel Eye', ki je sposoben prebrati prometne znake in ugotoviti pravilno postavitev na voznih pasovih. Omeniti moramo tudi napredne žaromete, ki so jih za Insignio naučili posvetiti v ovinek, sposobni pa so tudi povsem samostojnega prilagajanja.

Insignia je, kot je pri Oplu tradicionalno, na voljo v treh karoserijskih izvedenkah, kot limuzina, kombi limuzina in karavan. Motorna ponudba ne sodi med najbolj pestre, nikakor pa ne moremo reči, da ni dovolj široka, da bi zadovoljila potrebe širokega kroga kupcev. Kot se za Opel spodobi, so na njihovem športnem oddelku pripravili tudi različico OPC, ki ji, kadar govorimo o športnem značaju in zmogljivostih, sledi le redkokateri konkurent.

V primerjavi s svojima predhodnikoma je Insignia tudi v notranjosti poskrbela za malo revolucijo. Odrekla se je nekaterim do takrat standardnim ergonomskim in drugim posebnostim, ki so se jih naveličali oziroma priznali, da jih je dokončno povozil čas, tudi največji ljubitelji vozil te znamke. S podobnim pristopom je Opel nadaljeval pri modelu Zafira Tourer, posledično pa je znamka v tem razredu postala prodajno uspešnejša. Ne, Insignii ne moremo, kar zadeva videz, opremo, notranjost in dinamiko v vožnji, ničesar očitati.

Nekoliko manj dobro, vsaj statistično in tudi za točilnim pultom, se je Insignia odrezala na področju zanesljivosti in posledično stroškov 'obratovanja'. Za sodobne avtomobile že pregovorno tipične okvare dvomasnih vztrajnikov niso bile redkost. Pogosto puščanje hidravličnega olja volanskega sistema je napaka, ki smo je sicer vajeni tudi pri drugih avtomobilih, a vendarle veliko pozneje, kar zadeva leta in prevožene kilometre. Tukaj je Opel v preteklosti že dokazal, da zna bolje, zato mu tovrstne napake lahko zamerimo.

Kar zadeva menjalnike, ni Opel v svoji novejši zgodovini nikoli slovel po tem, da gre za vrhunske produkte, žal tudi pri Insignii na tem področju ni veliko novega. Z obrabo zobnikov in ležajev se je namreč soočilo kar nekaj lastnikov teh vozil.

Motorna tehnika pri Oplu ni posebno problematična, edino pogosto težavo povzročajo DPF-filtri pri modelih z dizelskim motorjem. Svoj davek terja tudi sodoben oblikovalski pristop, ki v duhu športnosti zahteva velike prezračevalne odprtine in reže za zajem zraka. Poškodbe hladilnika za klimo zaradi kamenja s ceste niso redkost.

V primerjavi z večino nemških tekmecev je Opel Insignia veljala za stroškovno ugoden nakup, razlika v ceni pa se izrazi v nerodnostih, ki jim radi rečemo tudi končna izdelava in kakovost. Luščenje barve in laka, zatikanje vratnih kljuk, neobstojnost vratnih tesnil, odpadanje pokrovov šob za pranje žarometov ter črički v armaturni plošči gotovo niso nekaj, kar bi si kupec pri takšnem, po velikosti in stopnji opreme že skoraj prestižnem vozilu želel.

Z vidika mehanike Insignia načelno sploh ni zelo problematičen avtomobil, zgodba pri poglavju elektronike pa je manj zabavna. Največkrat so napake sporadične in se pojavijo in tudi izginejo. Predvsem to velja za delovanje različnih elementov, kot so gretje sedežev, nedelovanje digitalnih prikazovalnikov, izklapljanje radia, odpoved delovanja aktivnih žarometov, delovanje električne parkirne zavore, ABS-senzorji, električno zapiranje prtljažnih vrat in podobno. Pač, malo križev in težav sodi zraven.

A pod črto, ko seštejemo pluse in minuse, Insignia ostaja zanimiv rabljen avtomobil. Lahko zapišemo, da za ta avto tisti znani pregovori o malo gume in malo žice niso povsem oziroma sploh niso točni. Še bolj zanimiva je tudi zato, ker njena vrednost relativno hitro pade, a jo po tem, ko doseže neko svojo mejo, prav tako relativno dobro ohranja. Da nakup ni brca v temo, je torej treba izbrati ravno prav star avto z ravno pravšnjim številom prevoženih kilometrov. Zelo solidno.

Napisal: Tomažič Matjaž Foto: tovarna/arhiv AM

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri