Bolj ali manj inteligentne prevare so vedno poskrbele za veliko zanimanja; nekaterim ekipam so prevare lahko dokazali, drugim nikoli. Inženirji pa seveda ves čas skrbno iščejo luknje v pravilnikih in tako imenovane sive cone.
Črta, ki loči prevaro in genialno zamisel, je običajno zelo tanka. Še tanjša je v vrhunskem tehničnem športu, kakršna je formula ena, kjer se nenehni boj med pisci pravil in njihovimi izvrševalci (beri: inženirji in konstruktorji) nikoli ne konča. Ko odgovorni napišejo en stavek, ga cela vojska strokovnjakov stokrat obrne in začne interpretirati tako, da bo njim »všeč«.
A včasih gredo vendarle korak predaleč in iz tehnične genialnosti nastane – prevara. Zgodovina dirk jih pozna nešteto; ene so bolj domiselne in izvabljajo nasmeh na usta številnih ljubiteljev dirk, druge spet manj in končajo v zgodovini kot »predrzni poskusi«. Ki večinoma niso uspeli, sem ter tja pa tudi in so pomagali določenemu dirkaču tudi do osvojitve naslova. A črna pika dvoma je vseeno ostala.
Pri Williamsu in Brabhamu so leta 1982 eksperimentirali s posodo za vodo, ki je služila za hlajenje zavor. Vodo so dolili po dirki in dirkalnik je bil spet dovolj težak. A le do trenutka, ko so prevaro odkrili.
Zato je zgodovina dirk polna takih primerov delovanja na meji ali malo preko nje, tukaj pa je zbranih le nekaj primerov, ki so v zgodovini dejansko najbolj bodli v oči.
Keke Rosberg je leta 1982 postal prvak, a ta sezona se je zanj in za dirkača Brabhama Nelsona Piqueta začela vse prej kot slavno. Piquet je zmagal na drugi dirki sezone v domači Braziliji, a tako on kot drugouvrščeni na tej dirki Rosberg, sta bila pozneje diskvalificirana.
V obeh dirkalnikih so namreč pri tehničnem pregledu našli posodo za vodo – ekipi sta ju pri tehničnem prevzemu dirkalnikov opisali kot »posodi za hladilno vodo za zavore«, ki sta se med dirko seveda počasi praznili, zaradi česar je dirkalnik postajal vedno lažji. In šele po dirki so ju spet napolnili z vodo, da so dosegli najmanjšo dovoljeno težo dirkalnika. Luknjo v pravilniku pa so si razlagali drugače kot pri FIA in zmago na tej dirki so pozneje pripisali Alainu Prostu.
Svinčene kroglice so odkrili
Ekipa Tyrrell je skupaj z bencinom pred koncem dirke v dirkalnik »nalila« tudi veliko majhnih svinčenih kroglic, ki so povečale težo dirkalnika. Prevaro so odkrili povsem po naključju zaradi številnih majhnih udrtin v posodi za gorivo.
Dve leti zatem je s precej podobnim trikom skušal do določene prednosti priti Tyrrell. Na start so namreč poslali dirkalnik s precej manjšo težo od predpisane – pri dolivanju goriva so skupaj z bencinom v posodo »dolivali« še svinčene kroglice, zaradi česar se je posledično spet povečala teža dirkalnika na minimalno mejo.
Prevaro so odkrili, ko so inšpektorji FIA razdrli enega od dirkalnikov in v posodi za gorivo našli nešteto majhnih udrtinic, ki so jih za seboj pustile svinčene kroglice. Rezultata dirke v Kanadi, kjer so jim lahko dokazali uporabo tega trika, so dirkačema Martinu Brundlu in Stefanu Bellofu nato črtali iz statistike.
Leta 1979 je ekipa Brabham na svoj dirkalnik namestila hidravlično vzmetenje, ki je z nižanjem dirkalnika še dodatno izboljševalo t. i. ground effect dirkalnika, torej še več pritisne sile zaradi podtlaka pod dirkalnikom. Ko je dirkalnik miroval, se je dodatno odmaknil od podlage na najmanjšo takrat dovoljeno višino, med vožnjo pa je seveda »sedel« nižje.
Leta 1979 so pri Brabhamu dirkalnik opremili s prirejenim podvozjem, a to ni bilo legalno.
A tega njihovega trika niti ni bilo treba zelo iskati, saj je bilo namreč že s prostim očesom vidno, da ima dirkalnik prenizko nastavljeno podvozje, a takrat so jim kljub temu zelo težko s številkami dokazali kakršno koli manipuliranje s podvozjem, saj je bilo razmik med dnom dirkalnika in stezo med vožnjo zelo težko izmeriti. Danes seveda takega problema ne bi bilo več. Kljub temu jim je potem s fotografijami le uspelo ekipo Brabham »prepričati«, da tak dirkalnik ni legalen.
Zanimiva in tudi enostavnejša pa je bila rešitev ekipe McLaren leta 1997. Na eni od dirk je odstopil njihov takratni dirkač Mika Hakkinen, eden od fotografov pa je na dirkalniku ob stezi naredil še nekaj posnetkov, saj se mu je zdelo nenavadno; a drugim ekipam seveda ni ušlo, da so na Finčevemu dirkalniku ob izstopu iz ovinkov žarele zadnje zavore.
Izum McLarna je bila tudi tretja stopalka za zavoro, ki pa je delovala le na zadnji kolesni par, s čimer je prevzela vlogo sistema za nadzor zdrsa pogonskih koles.
In res, na fotografiji je bila dobro vidna še tretja stopalka poleg plina in klasične zavore, s to pa sta McLarnova dirkača zavirala tudi v ovinku in med pospeševanjem, in to le na zadnji kolesni par. Na ta način sta povsem mehansko »simulirala« neke vrste nadzor nad zdrsom pogonskih koles.
Pri ekipi McLaren so bili seveda jezni, ker je njihova skrivnost prišla v javnost, protesti ekip pa nekaj časa niso bili uspešni, a na koncu je FIA ta sistem le prepovedala z obrazložitvijo, da gre za »pripomoček, ki pomaga pri usmerjanju dirkalnika«. S tem sistemom so namreč preprečevali na eni strani zdrs koles, na drugi pa tudi podkrmarjenje dirkalnika v ovinku, oba dirkača, zlasti David Coulthard, pa sta naravnost oboževala ta pripomoček.
Pri pospeševanju so zažarele zadnje zavore. To je bil znak za alarm, da ni vse tako, kot bi moralo biti.
Tok zraka lahko učinkovito prirejajo
F-duct je še ena od iznajdb, ki prihaja iz McLarnove ekipe. Inženirji so namreč v sezoni 2010 na vrh kokpita vrezali odprtino, skozi katero so potem zrak vodili po posebnem kanalu ob stranici, izhod pa je bil v kokpitu oziroma tik pred zadnjim krilcem. Enostavno je šlo za kanal, skozi katerega so zrak vodili do zadnjega krilca in mu s tem izboljšali učinkovitost oziroma na ravninah povečevali hitrost zaradi manjšega zračnega upora. Dirkač je namreč odprtino v kokpitu odpiral in zapiral s stranskim delom kolena.
Sebastian Vettel, ki je takrat vozil pri Red Bullu, je lahko sam videl, kaj zmore ta sistem: »Vozil sem za Buttonom po ravnini, brez težav sem se ga držal, a na sredi ravnine se je nenadoma odpeljal naprej, jaz pa sem imel občutek, kot da sem se ustavil.«
Pri McLarnu so s posebno odprtino in skozi kanal vodili tok zraka do zadnjega krilca, dirkač pa je s kolenom odpiral in zapiral odprtino v kokpitu in tako določal, koliko zraka bo prišlo do krilca.
Seveda so sledile pritožbe, a sistem je bil legalen in tudi preostale ekipe so ga posnemale, dokler ga FIA ni prepovedala z izgovorom, da je nevaren. Stikalo za vklop je bilo samo telo voznika in menili so, da je nevarno, če mora med vožnjo nogo ali roko pritisniti na odprtino v kabini, da vklopi sistem.
Ena bolj vročih in nikoli dokazanih teorij o goljufanjih je nastala leta 1994, rezultat te pa je posredno tudi smrt Ayrtona Senne. Govorilo se je, da je takrat ekipa Benetton uporabljala nedovoljeno elektroniko za nadzor zdrsa pogonskih koles, zaradi česar je bil Michael Schumacher tak trn v peti Ayrtonu Senni.
Ayrton Senna je svoj dirkalnik gnal preko vseh meja, posledično bi lahko rekli, da je bil na neki način tudi žrtev manipulacije ekipe Benetton.
Še več, ugibali so, da so inženirji pri Benettonu razvili program, ki se je lahko tudi sam čez čas, recimo po dirki, izbrisal, zato njegove rabe nikoli niso uspeli dokazati. A že to, da je bil takrat v ekipi tudi pokojni Tom Walkinshaw, pove veliko.
Ayrton Senna pa je posredno mogoče preveč priganjal tako ekipo kot samega sebe in dirkalnik, dokler se njegova zgodba ni tragično končala v Imoli tega leta. In istega leta se je v Hockenheimu tudi vžgal Benettonov dirkalnik Josa Verstappna zaradi razlitega goriva. Razlog? Ekipa je po svoje prirejala napravo za delovanje goriva, da so povečali hitrost pretoka bencina.
Walkinshaw ni poznal ovir
Tom Walksinshaw, genialni vodja ekipe in tudi izredno dober dirkač, je v svoji karieri nanizal vrsto uspehov, bil pa je tudi precej zvit. Bistri Anglež je bil namreč eden tistih, ki so znali vsako točko pravil zaobiti na tisoč in en način. Franci Jerančič je v osemdesetih letih dirkal v prvenstvu turnih avtomobilov ETCC z Audijem, Walkinshaw pa je recimo imel roko nad Roverjevo ekipo.
Toma Walkinshawa je v akciji lahko spremljal tudi naš nekdanji dirkač Franci Jerančič, ki še danes zna povedati marsikatero zanimivo zgodbo.
»Majorju Tomu«, kot so ga klicali, je uspelo njihov dirkalnik narediti izredno lahek, in to tudi tako, da je vrata namakal v posebni raztopini ravno toliko časa, da je raztopina »pobrala« določeno količino materiala in so bila na koncu tanka kot papir. A na prvi pogled so bila povsem enaka »neobdelanim« vratom. Seveda so zaradi tega potreben balast potem namestili tam, kjer je ekipi najbolj ustrezal.
Seveda gre zgodba še naprej – na enem od tehničnih pregledov so pod dirkalnikom našli aerodinamično oblikovano krilce, kar seveda ni bilo dovoljeno, Tom pa je komisarjem razlagal, da je to »le nosilec za izpuh, ki pa smo ga prilagodili dnu vozila«. Da je bil seveda ustrezno velik in ravno idealno oblikovan, tega Walkinshaw ni omenjal. Tom Walkinshaw je žal umrl leta 2010 za rakom.
Preberite še: Komentar Andraža Zupančiča: formula 1, VN Las Vegasa - Konec dober, vse dobro
BONUS VIDEO: To so najbolj precenjeni in podcenjeni avtomobili v 2023!
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol