Neznosna lahkost zmagovanja Red Bulla, pa naj bo to Max Verstappen ali Sergio Perez, spravlja v obup njihove tekmece, pa tudi številne ljubitelje tega športa. Kot vse kaže, se spet ponavlja ena in ista stara zgodba: ena ekipa toliko močnejša od vseh drugih, da je samo vprašanje časa, kdaj bo (seveda predčasno) postala prvak.
Že po petih dirkah sezone je jasno, da besede Georgea Russlla iz začetka letošnjega leta, ko je Britanec že po prvi dirki čestital Red Bullu za nov naslov prvaka, postajajo uresničljive. Sedem let smo na vrhu gledali Mercedes, ko je Hamilton na koncu že komaj čakal, da bi dobil kakšno resno konkurenco. Zdaj se ta premoč očitno dokončno seli k Red Bullu.
Najbolj verjetno je sicer, da bo naslov šel tudi letos v roke Maxu Verstappnu, kajti Perez je vedno znova preveč nezanesljiv v formi in tudi pri odnosu do Verstappna. A bolj kot to v oči bode dejstvo, da lahko nekdo pošteno zamoči kvalifikacije, začne dirko z devetega mesta in se v 15. krogu že prebije na drugega. Ko je potem v Miamiju Verstappen tako rekoč z levo roko opravil še s Perezom, je bilo jasno, da so letos tekmeci zaspali na celi fronti.
Da je Adrianu Neweyju uspel veliki met z uspešno nadgradnjo lanskega dirkalnika, je jasno. A bolj so zanimive trditve šefa ekipe Christiana Hornerja, ki je dejal še nekaj povsem drugega: da njihov letošnji R19 sploh ni kakšna posebna konstrukcija in da dejansko ne blestijo na nobenem posebnem področju.
Britanec je še dodal, da se njihova največja prednost skriva le v dveh podrobnostih, ki pa sta, roko na srce, zelo težko premagljivi: da je R19 dobesedno pisan na kožo slogu vožnje Maxa Verstappna. Ki zna iz njega iztisniti največ takrat, ko je to najbolj potrebno. Ter druga, da je to samo soliden mozaik podrobnosti, ki so zložene v pravo sliko. »Nikjer nismo najmočnejši, a nikjer nimamo nobenih posebnih slabosti,« je še povedal.
In ponižal dejansko vse tekmece. Kako jih torej kot za šalo lahko premaguje ekipa s povprečnim dirkalnikom? Kajti tudi njim ne gre vedno res vse idealno od rok, a se znajo tudi z nekaj improvizacije hitro spraviti na pravi tir.
S tem je pravzaprav razkril vso bedo in zmedenost konkurence. Ti, posebej tukaj škilim proti Mercedesu in Ferrariju, so se zapletli v mrežo napačnih odločitev in še slabših poskusov, ki včasih mejijo na paniko, da bi probleme rešili. Ter potem potonejo še malce globlje.
Edina svetla točka je Aston Martin, pa še to v prvi vrsti zaradi Alonsa, ki mu letošnji dirkalnik tudi ustreza, Strollu pa malo manj, slog vožnje je danes namreč svojevrsten vrag, ki ne izpusti tako zlahka, ko dirkača enkrat zagrabi v svoje kremplje. Aston Martin je tudi na kolesa postavil povprečen dirkalnik, ki v ničemer ne izstopa, a je ravno dovolj hiter in zanesljiv, da privleče Alonsa do tretjega ali četrtega mesta na dirki.
Hornerjeva izjava torej kaže tudi na to, kako lahko le ena slaba lastnost sproži celo reakcijo dogodkov in posledic, ki porušijo celoten koncept dirkalnika kot domine. In z le eno hibo bi bili rdeči in srebrno-črni danes še zelo zadovoljni. Kajti 1+1 v formuli 1 ni nujno vedno tudi 2.
Kdo bo zdaj tisti, ki bo uspel presekati ta trend, ne vedo ne pri Ferrariju ne pri Mercedesu. O drugih ekipah mogoče niti ni treba govoriti, te so v svojem svetu še bolj globoko kot omenjeni dve ekipi.
Že malce smešen pa je v svojih izjavah Lewis Hamilton. Britanca in njegovega šefa Tota Wolffa najbolj skrbi, da bi premoč Red Bulla lahko odvrnila gledalce od formule 1. Lepo, da ga skrbi, kajti od leta 2014 mu premoč Mercedesa ni prav veliko kratila spanca. Zato pa mu ga zdaj toliko bolj.
Preberite še: Ta dirkač ima neznansko srečo, poglejte ob kakšni nesreči je uspel ostati živ