Motopis Marka Radmiloviča: Najbolj seksi cesta dežele Štajerske - domači krog iz užaljenosti

Domači krog

Vsak motorist ga ima, vsak motorist ga pozna. Domači krog. Vem, da je tvoje kolo vohalo pesek srednjeazijskih puščav; vem, da si v rdečem polju brzel po nemških avtocestah; vem, da si jedel iz kovčka na snažnih počivališčih Skandinavije, a kljub vsemu imaš domači krog. To »rundo«, to vožnjo, na katero te prvo požene pomladi in zadnjo jeseni; na katero greš, ko prideš siten z dela, pa ko te zagreni cinizem sodobnih časov, pa ko hočeš najhitreje, najlažje in najučinkovitejše doseči smisel motociklizma – vožnjo. Domači krogi niso ne atraktivni, ne oddaljeni, ne eksotični, so pa naši. Moj se imenuje Route 69, in to je zgodba o njem.

Cesta

Zgodovina beleži njen nastanek, ampak razvijala se je postopoma. Tam od sredine devetnajstega stoletja so vključili v mrežo deželnih cest prve povezave, ki so iz okolice Radgone vodile proti deželni prestolnici, Gradcu. Nato so se v sistem počasi vključevale še preostale okoliške ceste, v tridesetih letih dvajsetega stoletja pa so priključili še cesto, ki je iz Koroške preko Golice vodila na Štajersko. Tako se je rodila avstrijska državna cesta B 69. »Bundesstraße 69« …

A nihče natančno ne ve, kdaj in kako se je cesta povezala z nami, z motoristi. Na kratko – gre verjetno za eno najbolj »motorističnih« cest naše okolice. Ima vse. Samoto, vrvež, reke, ravnico, hribe, neskončne dolge zavoje in ozke poti vinorodnih goric. In potem je tu seveda ime …

Obstajata dve možnosti

Mogoče cesta reklamira priljubljeno spolno prakso, lahko pa z nekaj malega računske napake spominja na legendarno Route 66. Ki je v petdesetih povezala Združene države, danes pa je Meka in Medina postaranih evropskih bikerjev.

Avstrijci so celo prevzeli nekaj ameriške ikonografije. Cestne označbe, reklamiranje na spletu, zaslediti je celo oznako »Motherroad«, kot imenujejo historično cesto od ameriške vzhodne do zahodne obale. B 69 pa naj bi bila mati vseh cest na Štajerskem in moto vodiči ponujajo sklenjen krog, ki od B 69 vodi po Dravski dolini skozi Slovenijo nazaj v Šentilj.

A o vsem tem nekoliko pozneje, zdaj sedimo na motor in gasa. Cesta je dolga 107, ves krog skoraj 200 kilometrov. Ni bog ve kaj, ni pa niti malo.

Logičen potek poti je od vzhoda proti zahodu. Se pravi iz Radgone (Bad Radkesburg) proti obetom Dravske doline na obzorju.

Nacionalno, lokalno

Vzemi si, popotnik, pol ure, uro, preden se podaš na pot, in se zapelji po okolici Radgone. Geografi ga imenujejo »Radgonski kot« in pogled na zemljevid res pokaže nenavadno pokrajino, ujeto med reko, meje in pozabljeno zasanjanost murske pokrajine. Vasi so pozabljene od boga in cesarja, kar je v na red mahnjeni Avstriji prej izjema kot pravilo, in malo ljudi ve, da je še stoletje nazaj slovenski rod večinsko naseljeval to pokrajino. Mesto je bilo nemško, okolica pa slovenska. Saj ni, da bi iskali nacionalistične vzgibe ob poti, a če ne drugega, je najti v Potrni pri Radgoni Pavlovo hišo, ki je kulturni center slovenske manjšine na Štajerskem. Manjšine, ki se je nihče niti prav ne zaveda, kaj šele, da bi jo kdo poskušal priznati.

Čemu o tem poročam, še preden se ob Muri podam vzvodno? Ves čas nas bo pot vodila po nekoč kulturno enotnem, akoravno nacionalno različnem prostoru. Slavna dežela Štajerska, ki jo je zgodovina pretrgala na pol in jo dodelila dvema državama, je naš skupni dom. In Route 69 jo pooseblja v celoti. Po ravnici skozi vinske gorice v visoke hribe. Vse, kar je Štajerska bila in je še vedno, je moč najti ob tej cesti.

Nato dvovaljnik zahrumi in počasi izplujemo. Res počasi. Avstrijci, zviti kujoni, so v naselja ob cesti nastlali radarjev preko meja dobrega okusa. In moja teza, da te z motorjem težko dobijo na stacionarni radar, se je z več prijaznimi pisemci onega celjskega advokata, ki skrbi za avstrijske kazni v Sloveniji, pokazala za napačno. Pa saj niti nima smisla divjati. Cesta vodi skozi sama naselja.

Na desni polja, na levi palisada dreves, za katerimi teče Mura. To je dežela bučnega olja. Specialiteta, ki je zahodnjaki ali ne poznajo ali ne marajo ali pa ne razumejo, je za nas na vzhodu esenca kulinarike. Poletni paradižnik z nekaj kapljicami goste, dišeče in za mašenje žil še kako pripravne razvade nas določa bolj kot kar koli drugega. In kmetje na Murskem polju so naredili iz tega olja cel spektakel. Degustacije, muzejčki, pridelovalci, trgovinice; izveski vabijo na vsako drugo dvorišče, a cene so zasoljene, zato je za nas, ubogo rajo, bučnooljni standard še vedno Oljarna Fram!

»Mureck« kot »Radkersburg« ima sicer ekvivalent na slovenski strani, a v lepem, elegantnem trgu se velja ustaviti ali pa celo zaviti s poti. Za uro ali dve. Preko mosta v Sloveniji se visoko nad Muro v kraju, imenovanem Trate, nahaja grad Cmurek. Trate so legendarni kraj štajerskega punka, norišnica, ki je dolga desetletja naseljevala srednjeveški grad, pa je javnosti manj znana.

Kot motoristu mi večkrat rečejo, da sem nor. Pa s tem ne mislijo na divjo vožnjo (ki se je tako ali tako več ne poslužujem), temveč smo motoristi norci kar tako … Zato je treba na Trate v grad Cmurek. Danes tam deluje muzej, ki mu ni najti para, ne v Sloveniji, ne v Avstriji, celo v Evropi težko. »Muzej norosti« je ideja nekaj domačinov, ki so se v belem svetu primerno izobrazili, nato začeli z voljo in entuziazmom brez primere najprej obnavljati grad, iz katerega se je institucija izselila, nato pa mu dajati še vsebino. Tam, med tistimi vlažnimi srednjeveškimi stenami, ob opremi, fotografijah in spominih na nekdanjo norišnico, se lahko vsak sooči z lastno norostjo.

Nad Šentiljem B 69 prečka Muro. V trenutku se poslovimo od panonskega vzdušja in se napotimo v avstrijsko Toscano. Tako pravijo pokrajini, skozi katero se cesta vije kot kača. Popotnik bo začudeno spustil čeljust pod čelado, kajti kraji, ki jih bo prevozil, ga bodo resnično spomnili na Toscano ali na okolico katerega od provansalskih mestec. Vsaj kar se živopisnosti turizma tiče. Zgodba je nenavadna, gre pa tako.

Vinska spremljava

Sredi osemdesetih (škandal je izbruhnil leta 1985) so zvitorepi avstrijski vinarji, ki so pridelovali vino v legendarni vinski pokrajini Burgenland (Gradiščansko) vzhodno od Dunaja, prišli na genialno idejo, da bi z glikolom skrajšali čas donegovanja vina, žlahtno pijačo osladili in ji vdahnili močnejši, polnejši značaj … Valjda so jih dobili. Izbruhnil je ogromen vinski škandal in pokrajina je turistično potonila za desetletja nazaj, saj sta se obisk in pa gospodarska dejavnost vinske proizvodnje skrčila na minimum.

Zdaj pa – Avstrijci so hecni kujoni. Njihov čas dopustov je strogo odmerjen. Poleti en teden na morju (čarter na španske ali grške otoke), pozimi en teden na smučanju (v Avstriji seveda), spomladi oziroma še pogosteje jeseni pa obvezen podaljšani vikend ali kaj podobnega v vinorodni pokrajini. Ker se jim je Burgenland zaprl, so si našli nov cilj … Odkrili so pokrajino tik ob južni meji države ter jo ustoličili za novo avstrijsko vinsko Meko.

Do včeraj zaspani trgi Gomilica (Gamlitz), Rač (Ratsch) in okoliški zaselki so eksplodirali. Vinarji so postavili kmečke turizme, ponudba se je pričela širiti. Danes gre za eno najbolj prepoznavnih vinskih pokrajin Evrope, cene nepremičnin so med najvišjimi v Avstriji, ponudba pa je praktično brezmejna. Nekaj tega je pljusknilo tudi na našo stran in predvsem Svečina vinsko in turistično napreduje z ogromnimi koraki.

Parkiraj tukaj, oj popotnik, svoj motor, in se podruži z vinom. Brez skrbi. Organizirani so brezplačni taksiji, prenočišče si je treba v najbolj obiskanih mesecih sicer rezervirati vnaprej, a lepota vinogradniške pokrajine se mirno primerja z najbolj razvpitimi tozadevnimi področji Francije ali recimo Italije.

Motoristično se cesta z nekaj zavoji odpre proti Lučinam, kjer na prelazu opazujemo ločnico med dvema svetovoma. Zapuščamo mili svet goric ter se podajamo v temnejše in bolj divje pokrajine – v dolgo zaprto dolino, kjer nas na levi ves čas spremlja pogorje Kozjaka.

Bikers & Beer

Sumim, da iz bara »Route 69« in s strani njegovih obiskovalcev izvira zgodba in ves napor okoli amerikanizacije preproste avstrijske državne ceste. Motoristov je na cesti res mnogo, in če se držite dvokolesne etike ter pozdravite vsako nasproti vozeče motorno kolo, vozite ves čas z levo roko v zraku. Bar sam je bolje rečeno koliba – s kampom, prostranim parkiriščem, nekaj ameriške ikonografije in solidno gostinsko ponudbo. Kot povsod ob poti je vsaj del osebja slovenskega.

Tu se praviloma ustavim. Za moj okus je sicer nekoliko preveč poudarjeno »bikersko« vzdušje in Germani imajo že od nekdaj posebno veselje z oblačenjem v usnje, z našitki in s stroji, na katerih se vse šibi od kroma – a ne nazadnje vsi pripadamo istemu plemenu. Ustavijo se tudi mladci na obveznih KTM-ih, s katerimi režejo odprte ovinke, ki jih je na cesti več kot dovolj; ustavijo se popotniki preko celine, ki jih je privabila zgodba o cesti.

Če se pripelješ s čim nenavadnim, kot recimo sam z najnovejšo bavarsko ponudbo, se zbere skupinica okoli motorja in potem razlagam najbolje, kar znam. Malo me muči nemščina, malo poglobljeno vedenje o stroju, ki je bolj kompleksen, kot sem sposoben razložiti zijalom okoli njega. In mimogrede – kot po vsej Avstriji je pivo v lokalu solidno, kava pa zanič.

Golica in njena različna imena

Mimo Arneža do Ivnika. Tiho drsi motor. Mir je na cesti, omejitve hitrosti so zunaj naselij velikodušne in mimo vizirja teče Štajerska tako, kot jo je bog ustvaril. Mehko, nenasilno in večno; s prebivalci, ki so izgubljeni po poljih, gozdovih in ki jih ne zanima kaj dosti izven tega, kar nudi pokrajina ter njene prelesti.

Končno Alpe zaprejo pot in pogled. Cesta pravi: »Dovolj vas imam ... Lenobe! Ste turisti ali ste motoristi?«

B 69 se zabije v hribe in peljati je treba. Adrenalin, ta ljuba domača droga, špricne iz žlez, prestave padejo navzdol kot kripto valute na deževen dan, mape na ekranih iščejo »sport« ali »race« ali »dynamic« in gremo. Najprej nekaj ostrih, zaprtih, zelo strmih zavojev, nato stopnička skozi gozd, naselje in dolina je naenkrat globoko spodaj, ko smrekovi gozdovi prvič zadišijo. Vročica nižavja se umakne svežemu, gostemu zraku Alp. Nikoli ne boš tako hiter, da nekaj ne bi švignilo mimo, nikoli tako nizek, da ne bi kdo pred teboj globlje gulil stopalk in kolenčnikov. Nekajkrat je cesta z dolgimi odprtimi zavoji prav nesramno hitra in prej, kot bi si želel, si na Golici.

Pri jezeru se ponovno ustavim, saj se večina motoristov ustavi tu. Oziroma – mnogo se jih ustavi tudi v bikerskem bifeju preko prelaza. Ampak jaz se vedno pri jezeru. Ugasnem stroj, za nekaj trenutkov nasladno poslušam ohlajajočo se kovino in potem do vode. Pravšen trenutek, da razčistim nekaj osnovnih pojmov. Dvojezična zmeda je namreč tako pogosta, da sem večkrat slišal motoriste, kako se prepirajo o eni in isti stvari. Zato nekaj geografske lingvistike …

V pogorju Golice (nemško Koralpe) je vasica Sobota (Soboth). Prelazu nad vasjo pravimo Slovenci »Soboški prelaz«, Nemci pa »Koglereck«. Pod samim prelazom so avstrijski energetiki na potoku Mutska Bistrica pričeli konec osemdesetih let dvajsetega stoletja graditi velik akumulacijski jez in prelaza, jezera ter ceste se je enostavno prijelo ime Soboth. Jezero je precej veliko, dolgo skoraj dva kilometra, poleti polno kopalcev, celo nekaj plovil je na njem, in ker leži na nekaj več kot 1000 metrih, je voda vedno hladna, osvežilna.

Ampak zgodovina jezu oziroma jezeru ni bila mila. Spodaj pri Dravi, nekoliko višje od Laboda, so postavili elektrarno, ki naj bi jo jezero (zbiralnik) napajalo po pet kilometrov dolgi cevi. Elektrarna sama ni bila sporna, zbiralnik pa je povzročil v tedanji Jugoslaviji precej razburjenja. Zadeva je namreč ta, da Bistrica pade do Mute v strmi soteski, kjer se izliva v Dravo.

Naenkrat je prebivalcem Mute nad glavo zrastla ogromna vodna bomba, in če bi (ali pa če danes) jez popusti, bo nastopila vodna kataklizma, hujša od letošnjih poplav. Po dolini so sicer namestili opozorilne sirene, a slabe volje, celo diplomatskih zapletov in občutka nemoči na slovenski strani, jezero Soboth (Golica) ni nikoli povsem izničilo.

Preko prelaza se odpre pogled na pastoralno pokrajino Labotske in Dravske doline. Motoristi iz vse Evrope se ustavljajo na izpostavljenih ovinkih, fotografirajo in ob lepoti pogleda jim tegobe dolge poti polzijo iz misli. Srebrni trak Drave se zaganja v sotesko, da bi osvobojen nad Mariborom podal roko panonskim ravnicam. Spustim se v dolino, in ko je ročica zavore na dnu mehka kot margarina v otroški koloniji, se mi zazdi, da me je malo zaneslo. Nato v Dravogradu vdihnem in pri Fali izdihnem.

Kvadratura domačega kroga

Vem, da je tvoje kolo božalo žlahten tlak evropskih velemest. Vem, da si brusil kavčuk na vročini Sredozemlja. Vem, da si šel tako daleč, kot sta ti dovolila dopust in žiro račun. A vem tudi, da se boš vedno vrnil na domači krog.

Morebiti ne diši kot tujina, barve so bolj ubite kot na ekvatorju, hiše so skromnejše kot na zahodu, potoki manjši, prelazi nižji. Vozniki bolj nestrpni. A to je tvoj krog, ki bo zate vedno tu. Bodi mu zvest, kajti asfaltne ljubice belega sveta so godne le za bežne epizode, domača cesta pa ti ostaja večno zvesta. Infoboxes

Itinerar

Ni večje modrosti. Če hočeš B 69 prevoziti v celem, začneš v avstrijski Radgoni in slediš cesti do Labota v Dravski dolini. Nato se usmeriš nazaj v Slovenijo, pri Dravogradu prečkaš mejo, in če imaš srečo, najdeš Dravsko dolino prazno. Mnogo je cest ob evropskih rekah, Drava ob sebi pestuje eno najlepših. Reka, odprta cesta, zaspana naselja in zelenili Kozjaka in Pohorja. Nato pri Fali treščiš nazaj v civilizacijo, se ogneš Maribora (ali pa ne, a posledice obiska mesta nosiš sam) po avtocesti do Šentilja, Sladki vrh ter nato skozi Apače nazaj v slovensko Gornjo Radgono.

Seveda vprašaš, s katere strani naj se lotiš vzpona na Golico, ki je kronski dragulj vse vožnje. Motoristi namreč ljubimo vzpone na prelaze. Spuste z njih nekoliko manj.

Tako je. Vzpon s Koroške strani je krajši, ovinki so bolj zaprti, asfalt je boljši. S Štajerske strani pa gre za izjemno hiter vzpon, z odprtimi ovinki in tistimi legendarnimi avstrijskimi zalivkami razpokanega asfalta. Odločitev naj bo tvoja, ni pa jih malo, ki se peljejo preko prelaza, se na dnu obrnejo in se vrnejo. Cestarji se zavedajo pomena prometnice za motoriste in večina obcestnih ograj je temu primerno varovanih, sloves ceste pa privablja odrede poskočne policije. Žal tudi reševalnih vozil … Na lep vikend skoraj ni dneva, da ne bi tulile sirene, motocikli pa v žalostno zveriženih pozah ležijo pod cesto.

BMW 2023

Route 69 je tudi »normni krog« (mislim, da ga polnokrvni moto novinarji tako imenujejo) za testne motocikle, ki so mi zaupani. V letu 2023 za celo rajdo BMW-jev. Pozoren bralec bo poglobljene opise nastopajočih bavarskih motociklov našel v različnih številkah pričujoče revije, zato danes na kratko.

BMW K 1600. Zastavonoša BMW-jeve palete. Rad bi šel sicer dlje in hitreje, a izkušen voznik ga zna ukrotiti tudi za domači krog. Popolno udobje, ogromno navora, najmodernejša digitalizacija. Prirase k srcu, a v zaprtih zavojih Golice zna biti nekoliko čokat. Njegovo nasprotje je R 1250 R. Rezalec ovinkov. Sam se z njim nekoliko borim. V omejenem času testa ne uspem streti zapletenih odnosov med menjalnikom, kardanskim prenosom in potentnim agregatom.

Agregat je hiter, menjalnik počasen, kardan pa tog. Pa se znajdi … Ob tem pa je tu še trema. Na vsakem ovinku je na B 69 namreč nekaj publike, kot je navada na motorističnih cestah. In ko zaškrtam sredi zavoja ter popravljam linijo, se od treme pred zahtevno publiko potim pod čelado. Na koncu mi nekajkrat celo uspe, a daleč od tega, da bi dobil aplavz na odprti sceni. Ta je rezerviran za domače fante v italijanski rdeči ali avstrijski oranžni.

In potem, če sem (ne)novinarsko pristranski, zmagovalec te sezone – BMW R 1250 RS. Pravijo, da se poslavlja, kajti GS kot prvi iz palete jeseni že gre v novo preobleko s 1300-kubičnim agregatom. Sledili bodo tudi preostali bavarski motocikli tega oddelka. Škoda, kajti za moje pojmovanje vožnje z motociklom je RS blizu popolnosti. Prijazen, lahko tudi oster, tehnološko napreden, a z dovolj nostalgije, udoben in uporaben. Če bo prišlo do zimske razprodaje, ne odlašajte.

Preberite še: Ducati DesertX Rally - najbolj divji off-road Ducati

Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor

 

 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol