Na barki bo preživel več kot mesec dni in ne bo imel stika z zunanjim svetom.
Uroš Kraševec je z jadranjem povezan že od otroških let.
Čeprav prihaja iz Slovenske Bistrice, ki je kar precej oddaljena od najbližje morske obale, ga to ni ustavilo, da se ne bi lotil novih in novih jadralskih izzivov.
»To je tisto, Primorci smučajo, mi Štajerci pa jadramo,« ob tem pripomni z nasmeškom.
Trmasti »Pohorc« se kot četrti Slovenec odpravlja na eno izmed najtežjih solo čezatlantskih regat. To bo uresničitev njegovih dolgoletnih sanj, te pa so z jadranjem povezane že od rosnega otroštva.
Po mamini strani je imel v družini nemalo jadralcev, veliko pa je k njegovi naklonjenosti jadranju pripomoglo dejstvo, da so s starši vse počitnice preživeli na barki.
Pri 5 letih se je z jadranjem začel ukvarjati tudi tekmovalo v razredu optimist, v najstniških letih pa je presedlal na razred laser.
Po obdobju tekmovanja v olimpijskih razredih je postal trener pri Jadralni zvezi Slovenije, pred nekaj leti pa je zagrabil priložnost, da se udeleži solo čezatlantske regate MiniTransat.
Gre za čezatlantsko regato na najmanjših oceanskih jadrnicah (velikih le 6,5 metra), ki poteka vsaki dve leti. Na štartu 24. izvedbe regate, ki se bo začela 24. septembra, bo med 90 jadralci tudi Uroš.
Idejo za udeležbo na regati je dobil pred časom, ko sta s sestro Marušo Kraševec postala Guinnessova svetovna rekorderja, saj sta prejadrala najdaljšo razdaljo v paru v barki tipa dinghy oz. majhna jadrnica brez kabine in balasta.
Iz Umaga sta se podala do Dubrovnika in prejadrala 335 navtičnih milj v 84 urah.
»Za nami je dveletna kampanja, v sklopu katere smo se pripravljali na MiniTransat. Za regato se je namreč treba klasificirati, kar pomeni, da moraš izpolnjevati posamezne pogoje – odjadrati vsaj 1000 milj solo in 800 milj na regatah. S starta bo odjadralo 90 bark, razporejenih v dve kategoriji.
Prva kategorija so serijsko grajene barke iz steklenih vlaken in z aluminijasto opremo, druga pa barke prostega sloga ali prototipi.
Jaz tekmujem v slednji, s starejšo jadrnico z letnico 2009 s popolnoma karbonsko opremo,« pojasnjuje Uroš, ki se pripravlja na 4 oz. 5 tednov na valovih.
Prvi del regate poteka od francoskega Les Sables d'Olonne do Santa Cruza de la Palma na Kanarskih otokih in bo po predvidevanjih (odvisno od vremenskih razmer) trajal kak teden ali dva.
V drugi etapi pa se bodo jadralci iz Santa Cruza de la Palma podali čez Atlantik do Saint Françoisa na Guadeloupu.
In kako se pripraviti za nekaj tako nepredvidljivega? »Uh, priprav ni nikoli konec. Obstaja vrsta dejavnikov, ki bodo vplivali na regato in ki me zaposlujejo zadnji dve leti. Od priprave barke do jader, vrvi itd. Naslednji dejavnik je vreme.
To pomeni, da moram primerno poznati vremenske razmere in dogajanje ter temu primerno določati pot.
Pri tem mi pomaga prijatelj in vremenoslovec Jure Jerman, s pomočjo katerega bom že pred regato glede na napovedi izdelal primerno ruto oz. določil najhitrejšo pot. Med regato pa se bom glede na vremenske spremembe moral sproti odločati sam,« pojasni jadralec, ki bo v naslednjem mesecu in pol prejadral 4050 navtičnih milj (6517 km).
Priprave obsegajo tudi primerno zalogo hrane in vode. Zaradi lažje organizacije se je Uroš odločil, da si zalogo hrane za celotno regato vnaprej pripravi.
Gre predvsem za suho dehidrirano hrano v vrečkah, ki se ob dodatku vrele vode spremeni v hranljiv obrok.
Vodo bo shranil v primerne kanistre. Organizatorji so navedli omejitve, kar se količine vode tiče. Za prvi del je predvidenih maksimalno 60 litrov vode, za drugi del 140 litrov.
Povečini jadralci natočijo manj vode. A spet - odvisno od vremenskih razmer.
V primeru močnega vetra številni vodo uporabijo kot balast na barki, medtem ko jo v primeru šibkejšega vetra natočijo manj.
Med regato je stik z zunanjim svetom prepovedan. Jadralci lahko uporabljajo le informacije, ki prihajajo prek radijskih valov, torej jadrajo brez sodobnih satelitskih slik ali GPS navigacije. To je posebnost MiniTransat regate.
»Na voljo imamo GPS, ki nam daje koordinate, medtem ko ne smemo uporabljati elektronskih kart. Prav tako ne smemo imeti stika z zunanjim svetom, lahko pa komuniciramo z drugimi jadralci prek radijskih valov. A še to je možno le z najbližjimi. Prek dolgovalovnega radia nas bodo dosegla opozorila organizatorjev in napovedi,« razloži Uroš, ki pa kot največji izziv vseeno ne navaja odsotnosti komunikacije z zunanjim svetom ali nepredvidljivo vreme Atlantika.
V resnici ga jadralni del sploh ne skrbi, največji izziv mu namreč predstavljajo priprave.
V tem oziru tudi zbiranje sredstev za regato, ki predstavlja precejšen finančni zalogaj.
»Z oceanskim jadranjem sicer nimam veliko izkušenj, sem pa lahko v začetku lanskega leta odjadral regato do Azorov in nazaj. Del oceana sem tako vendarle že videl.
Je pa res, da je barka precej majhna za ocean, a je tudi za varnost dobro poskrbljeno.
Založeni smo z varnostno opremo, pa tudi sicer je velik poudarek na varnosti. Največji izziv sta bili zadnji dve leti priprav in zbiranje sredstev. Gre za finančno velik zalogaj, zato moraš biti resnično prepričan, da je to tisto, kar hočeš,« zatrdi jadralec, ki bo šele četrti Slovenec, ki si je priboril tovrstno čast (pred njim je to uspelo še Juretu Šterku, Andražu Mihelinu in Kristianu Hajnšku). Uroš, vso srečo!
Preberite še: Izšel je novi Avto magazin: Kako nevarno je gašenje električnih avtomobilov? Kakšni so prvi občutki v novem Cliu? Testi: Volkswagen Amarok, Citroën C4 X, BMW M3 Touring, Ducati Streetfighter V4 ...
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol