Zgodovina znamke Saab je nedvomno ena izmed bolj zanimivih, kot je tudi znamka sama. Zanjo nedvomno velja, da je bila nekaj posebnega, kakor tudi njeni kupci. Če je tako neuradno veljalo, da Saabov domači konkurent Volvo med švedskimi vozniki velja za 'plebejsko' znamko, so bili Saabi znani kot avtomobili za voznike višjega sloja, pozneje se je celo pojavil stereotip o tem, da naj bi bili Saabi avtomobili arhitektov. Kje se je torej zataknilo in zakaj je omenjena znamka naposled propadla?
Saabova pot se je sicer začela z izdelavo letal. Leta 1936 se je švedska vlada glede na bližajočo se drugo svetovno vojno odločila za povečanje vlaganj v obrambne tehnologije. Že prihodnje leto je bilo na pogorišču podjetja Svenska Aero AB ustanovljeno novo podjetje, Svenska Aeroplan AB ali krajše SAAB, nastanjeno v mestu Trollhättan. Leta 1937 je bila postavljena nova tovarna in hitro so začeli izdelavo licenčnih vojaških, pozneje pa tudi civilnih letal.
Tako kot začetek vojne pa so Švedi znali predvideti tudi njen konec ter posledično čas, ko bo potreba po vojaških letalih manjša, zaradi česar bo treba najti nov tržni segment, kamor bo znamka vstopila, to je bil avtomobilizem. Leta 1945 je bil tako odobren Projekt 92 (Projekta 90 in 91 sta bili prvi letali, ki so ju pri Saabu izdelali sami in predstavili leta 1944), izdelava manjšega in cenovno dostopnega avtomobila.
Praočak, ki določi smer potomcem
Vozila znamke Saab so bila vedno znana kot nekoliko bolj posebna, vse zahvaljujoč nenavadnim rešitvam. Takšen je bil tudi Saab 92 z neobičajno, a z vidika aerodinamike izredno učinkovito oblikovano samonosno karoserijo – eno izmed prvih na svetu. Za pogon je skrbel 750-kubični dvovaljni dvotaktni motor, avtomobil pa je bil eden izmed prvih na svetu, ki je za večjo varnost potnikov v kabini dobil varnostno kletko. Na voljo je bil zgolj v zeleni barvi (menda zato, ker ni bila dovolj kamuflažna in tako neprimerna za vojaški oddelek), z njim pa se je Saab že leta 1950 udeležil relija v Monte Carlu. Obe vozili sta prišli do konca zahtevnega relija, dirkaško preizkušnjo pa sta zaključili na 56. in 69. mestu. Ob tem je treba poudariti, da je dirko začelo 308 posadk, do cilja pa jih je prišlo le 136.
Saab 92 – izdelanih je bilo 20.128 vozil – je pomembno vplival na podobo znamke in prihodnjih modelov, tudi na naslednika, model 93, ki je na ceste zapeljal leta 1956. Z njim se je Saab prvič odpravil zunaj meja Švedske, najprej v ZDA, kjer si je znamka sčasoma ustvarila precejšen ugled. Veliko zaslug za to ima model 95, karavan iz leta 1959, pri katerem je Saab prvič uporabil štirivaljni motor zasnove V, ki mu ga je pravzaprav posodil Ford. Leta 1964 je zato kljub navdušenju nad dvotaktnimi motorji podjetje presedlalo na štirivaljne štiritaktne motorje, za razvoj teh pa se je Saab združil z britansko znamko Triumph.
Obdobje inovacij in skrb za varnost
Saab je od vsega začetka veljal za vizionarsko podjetje, kar je dokazal že s samonosno karoserijo modela 92. Ta duh pa se je obdržal tudi pozneje. V sedemdesetih letih je tako predstavil ogrevan vozniški sedež, katalizator, lambda sondo (obe zadnji rešitvi je zahteval ameriški trg), samopopravljive odbijače, med prvimi pa je leta 1978 v svoj avtomobil, v model 99, vgradil tudi turbo puhalo. Poleg tega so pri Saabu v prvih letih delovanja predstavili dvojno ločeno napeljavo zavornega sistema, leta 1987 predstavljen model 9000 je prvi avtomobil, ki je združil sprednji pogon in sistem ABS, njihov izum pa je med drugim tudi prvi kabinski filter.
Prav model 9000 pa je bil resničen dokaz Saabove želje po popolnosti, ki je znamko na koncu tudi pokopala. Omenjeni model je namreč produkt sodelovanja med znamkama Saab in Fiat ter njegovima 'podružnicama' Lancio in Alfo Romeo. Na enaki osnovi so namreč nastali Alfa Romeo 164, Lancia Thema, Fiat Croma in Saab 9000. Anekdota namreč pravi, da je skupen razvoj potekal vse do preizkusnih trkov. Po mnenju italijanskega koncerna so bili ti izredno uspešni, po mnenju Saaba pa porazni, zato so odstopili od projekta in svoj avtomobil dokončali sami.
Za kako dober avtomobil je šlo pri modelu 9000, dokazuje 20-dnevni test iz oktobra leta 1986. Trije avtomobili so namreč 20 dni neprestano vozili po progi Talladenga v zvezni državi Alabama, v tem času pa so se ustavljali samo za točenje goriva, menjavo voznikov in redne servise. Vsi trije avtomobili so preizkus zdržali, najhitrejši med njimi pa je v 20 dneh prevozil kar 100.000 kilometrov s povprečno hitrostjo 213 kilometrov na uro! Med podvigom so vozila podrla kar 23 različnih rekordov. Dosežek so nato leta 1996 izboljšali s šestimi vozili Saab 900, pri čemer so ti postavili kar 40 rekordov, najhitrejši med njimi pa je dosegel hitrost 226 kilometrov na uro.
Počasen in boleč konec
Leta 1987 pa se je za Saab začel počasen, a zanesljiv propad. Podjetje je namreč pristalo v polovični lasti ameriškega koncerna General Motors, ki je leta 2000 izvedel popoln prevzem. Novi lastnik je na eni strani pričakoval večjo racionalnost znamke, zaradi česar so novi modeli nastajali na enaki osnovi kot nekateri drugi avtomobili iz omenjenega koncerna. Novi modeli so bili tako v osnovi enaki Oplovemu modelu Vectra, kar pa inženirjem pri Saabu ni bilo najbolj všeč, saj so želeli v avtomobile vgrajevati čim več lastnih komponent, ki so bile sicer precej bolj kvalitetne, a tudi občutno dražje. Končni rezultat so bile zato občutne izgube, znamka pa po letu 1987 niti enega leta ni več zaključila z dobičkom.
Dokončen konec za Saab je sledil po letu 2008, ko je sledila gospodarska kriza. General Motors je sprejel odločitev za prodajo znamke, a so prvotna pogajanja s podjetjem Koenigsegg in kitajskim koncernom BIAC padla v vodo, omenjeno podjetje pa je nato odkupilo pravice za izdelavo modelov 9-3 in 9-5. Za nakup podjetje se je nato odločilo nizozemsko podjetje Spyker, a prave rešitve zanj ni bilo več. Leta 2012 je bil na sodišču v Vänersborgu razglašen bankrot podjetja, s čimer se je končala pot enega izmed bolj nevsakdanjih avtomobilskih podjetij v zgodovini.