V Ingolstadtu so se potrudili in letos svojim vetra željnim kupcem ponudili tudi najmanjši model z zložljivo streho. Ampak bolj kot to je zanimivo, da ta ni kovinska, kot je danes v modi, ampak platnena. Takšna, kot smo jih bili vajeni nekoč. No, skoraj takšna.

Če gledamo na Audijevo odločitev s stališča izkoristka prostora v zadku, potem je nedvomno pravilna. Platnena streha prav v nobenem primeru ne vpliva na velikost prtljažnega prostora. In to je zagotovo spodbuden podatek. Prtljažnik je vedno enako velik (streha se samodejno zlaga v poseben 'predal' nad njim), dvostopenjsko povečljiv (levi in desni del naslonjala se podirata ločeno) in z dovolj veliko vratno odprtino, da vanj lahko pospravite tudi nekoliko večje predmete. Dobra stran Audija A3 zgoraj brez je tudi, da ponuja štiri sedeže. In to popolnoma pravih mer. Če ste pripravljeni doplačati za opremo Ambition, pa so oblečeni še v usnje ter spredaj dovolj školjkasti in hkrati udobni, da je sedenje v njih v vseh pogojih vožnje prijetno.

Ampak vrnimo se k strehi. Da je platnena, ni prav nič slabega. Audijevi inženirji so stak­nili glave in jo razvili do te mere, da se lahko povsem spodobno kosa s podobnimi kovinskimi. Izolacijsko (toplotno in zvočno) lahko rečemo, da skoraj ni opaziti razlik, čeprav dejstva, da sedite v kabrioletu A3, ne more skriti. Ampak to tudi ni bil Audijev namen. Konec koncev, zakaj pa si človek kupi kabrio­let? Šipa zadaj je steklena in ogrevana, kar je še en spodbuden podatek. Čeprav drži, da skoznjo zaradi relativno majhne površine ter varnostnih lokov in zglavnikov zadaj ne boste videli prav veliko. Toda to so v Ingolstadtu rešili na drugem koncu: z velikimi vzvratnimi ogledali in akustičnim sistemom za pomoč pri parkiranju, ki ga toplo priporočamo.

Velika prednost platnene strehe pa je čas, ki ga potrebuje za odpiranje oziroma zapiranje. Deset oziroma največ 12 sekund vam vzame in to je vse. Res pa je, da tega ne morete početi med vožnjo, ampak le, ko avtomobil povsem miruje.

No, beseda vožnja pa že namiguje na stavek, ki ste ga prebrali v naslovu. In tudi na naslednjega v uvodu. Da so zimskim razmeram bencinski motorji veliko bolj prilagojeni kot dizelski, je znano že od nekdaj. V hlad­nih jutrih se hitreje zbudijo, mirneje in tiše stečejo in se hitreje ogrejejo. Vendar to ni razlog, zaradi katerega smo na koncu naslova dodali še klicaj. Ta se skriva v odličnosti motorja, ki je vgrajen v testnega Audija.

Če velja, da je pri tem kabrioletu med dizelskimi motorji osnovni agregat (1.9 TDI) že pošteno zastarel, je med bencinskimi prav nasprotno. 1.8 TFSI je zelo sodoben motor. Lahka gradnja (135 kg), neposredni vbrizg (150 barov), vbrizgalne šobe s šestimi odprtinami, turbopuhalo in še bi lahko naštevali. Štirivaljnik celo bolj kot s svojo močjo (118 kW/160) navdušuje z zajetnim navorom, ki ga ponuja v izredno širokem območju (250 Nm pri 1.500–4.500/min). Navora je pravzaprav toliko, da lahko, če ste ležerno razpoloženi in nekoliko pazljivejši, mirne duše speljete kar v drugi prestavi, pri 3.000 vrtljajih v minuti prestavite (pa ne v tretjo, ampak v četrto! ) in to čez nekaj trenutkov ponovite še enkrat, ko prestavno ročico zataknete v šesto.

Ne bojte se, motor in menjalnik s temi preskoki zlahka opravita, le lepše in bolj gladko pri tem pospešujeta. Ko se vam zahoče več dinamike, pa le ohranite star in preverjen način uporabe menjalnika. Motor 1.8 TFSI živahnosti ne skriva in pri 2.500 vrtljajih v minuti, ko turbopuhalo zadiha s polno sapo, še za odtenek bolj zaživi (kako značilno za turbomotorje! ), povrhu vsega pa se, čeprav se rdeče polje na merilniku vrtljajev začne pri 6.100 vrtljajih v minuti, z veseljem zavrti do številke 7.000.

Ja, A3 Cabrio s tem motorjem v nosu je narejen za vse vrste užitkov. Zanj pa boste morali odšteti le 1.500 evrov več, kot zahtevajo za osnovnega dizla.

Matevž Korošec, foto: Aleš Pavletič