Dve besedi: devet sekund! Toliko namreč traja, da se streha z elektriko in hidravliko s pritajenim zzzz pospravi za zadnja sedeža oziroma nad prtljažnik. Po devetih sekundah je za sedeži ličen 'ostanek' te strehe, in ne kovinske štrline ali platnene zmečkanine.

Čeprav mislim, da o zarečenem kruhu nima smisla razpravljati, je vsaj za zdaj še vedno res: vsi Audijevi kabrioleti, zato tudi tale A3, imajo platneno streho. Eden od dveh delov zaprisežencev kabrioletov namreč trdi, da je le tako avtomobil pravi kabriolet.

Naj bo tako. Ampak oni drugi so glasni tudi na račun tehnike: trda streha naj bi bolje dušila vse vrste trušča. Audijev odgovor na to je preprost: tudi njihova streha za A3 Cabrioleta je odličen zvočni izolator; po njihovih navedbah naj bi bil A3 Cabriolet le za en decibel glasnejši od A3 kombilimuzine, in to pri 140 kilometrih na uro, kar se v praksi tudi zares pozna.

Šele pri hitrostih nad 160 kilometrov na uro se zdi, da je piš vetra glasnejši, kot smo vajeni pri klasičnih avtomobilih.

Platnena streha Audija A3 je s svojima zasnovo in mehanizmom v tem trenutku brez dvoma najboljši tovrstni izdelek; blizu mu pride samo streha Mazde MX-5, vendar ta pokriva le dva sedeža. Pri tem pa videz ne trpi; tako s poveznjeno kot z odprto streho je takšen A3 čednega videza. Lep? Naj vsak sam presodi.

Kabrioletov oziroma njihovega 'vetrnjaštva' pa že dolgo ne moremo soditi le po njihovi strehi – odkar je nekdo iznašel vetrno mrežo.

Tudi pri tem so Audijevi aerodinamiki opravili dobro delo: dokler je postavljena, učinkovito ščiti pred vrtinčenjem zraka v tilnike prednjih potnikov, postavljanje (in pospravljanje) celotnega mehanizma pa je preprosto in intuitivno. In celotna konstrukcija je dovolj lahka, da postavljanje (in pospravljanje) ne pomenita težav niti nežnim rokam dam, ki jih v našem uredništvu vidimo kot tipične uporabnike tega avtomobila.

Čakamo le še trenutek, ko bo nekdo toliko izboljšal tovrstno pomagalo, da bosta na zadnjih sedežih tudi pri postav­ljeni mreži lahko sedela dva potnika; tudi v A3 Cabrioletu namreč to ni mogoče.

Vse drugo, kar sledi iz naslova 'vetrnjaštva' tega Audija, pa je najprej v službi videza. Ker je pač treba streho nekam pospraviti (in to ne zahteva prav malo prostora), je že tako majhen prtljažnik še manjši.

Majhen, ampak zares majhen je tudi pokrov prtljažnika: je zelo nizek in še bolj kratek. Zato je dostop v prtljažnik (260 litrov), ki postane še manjši, če vanj pospravite sicer lično torbo z vetrno mrežo, neugoden in neudoben.

Tudi dejstvo, da je ta prtljažnik mogoče po polovici in z zelo dobrim mehanizmom (ki pa nima ključavnice! ) podaljšati na zadnja sedeža (na 674 litrov), v praksi ne izboljša splošnega vtisa. Če ne drugi, vsaj mlade mamice z vozički odpadejo s seznama možnih voznic.

Vse je, jasno, težko imeti hkrati. Je pa zato A3 Cabriolet v vsem drugem (če izvzamemo rahlo spremenjen nos in drugačna zadnja svetila z v zaključen trak oblikovanimi pozicijskimi lučmi) A3, kar je, vsaj za ljubitelje Audijev, dobra novica. V splošnem daje notranjost občutek visoke kakovosti (materiali, zasnova in izdelava) in prestiža.

Morda se malce zatakne pri obliki, saj se mešajo okrogli, oglati, zaobljeni in še kakšni elementi, kar se zdi precej neskladno. Ampak znova: naj vsak sam presodi.

Audijeva je tudi genska zasnova položaja za vožnjo: volanski obroč (ki je odlične oblike za oprijem) je postavljen prijetno navpično, voznik lahko sedi zelo nizko, ročica menjalnika pade v roko, stopalka plina ter opora za levo nogo pa sta odlični. Nekoliko utegne zmotiti velika razlika v višini med stopalkama plina ter zavore in še vedno je gib stopalke sklopke rahlo (pre)dolg.

Vstopanje na zadnja sedeža je sicer zaradi le dveh vrat na bokih in zaradi nizke strehe nekoliko nerodno, je pa zato mehanizem odklona naslonjala in odmika sedeža odličen, vključno s spominom položaja sedeža.

Med boljše strani je treba uvrstiti tudi merilnike skupaj s potovalnim računalnikom (ki je verjetno še vedno eden od najboljših ta hip) in ergonomijo upravljanja vozila, med slabše pa to, da je v tem A3 zelo malo uporabnih predalov in odlagalnih mest, da v njem ni prostora za malo plastenko, da (vsaj testni avtomobil) nima volanskih komand za avdiosistem (in tempomata), da je nastavljanje želene temperature v notranjosti podrejeno videzu, in ne uporabnosti, da na (trdih! ) hrbtih sedežev ni žepov ter da (vsaj v testnem avtomobilu) v zgornjem desnem delu okvirja prednje šipe ves čas nekaj ropota, kot da bi nekdo pri montaži tam pozabil izvijač.

To sicer lahko opravičimo z nerodnostjo pri nameščanju, ugledno pa zagotovo ni.

K sreči so na ceniku takšnega Audija še trije motorji, ki so vsi po vrsti boljši od tega, ki je gnal testnega A3 Cabrioleta. Načelno je sicer možnost takšne izbire pohvalna, saj zagotovo obstaja tip kupca, ki mu ni do velikih zmogljivosti.

Tale motor namreč z nizkih vrtljajev zelo lepo pospešuje, do kakih 100 kilometrov na uro je zelo prožen in suveren, z malo potrpljenja pa je A3 C z njim tudi hiter. In kar je najlepše: zna porabiti zelo malo goriva, če je voznik s stopalko plina nežen.

Česa več pa ne zmore; nad 140 kilometri na uro je prožnost zelo slaba, tudi vrti se ne rad (do začetka rdečega polja pri 4.600 vrtljajih v minuti se igla merilnika vrtljajev le stežka pomakne), in da bi se igla merilnika hitrosti dotaknila številke 200, mora imeti voznik malo sreče, voziti vsaj malo navzdol in imeti vsaj nekaj vetrca v hrbet.

Vse to je seveda stvar osebnih želja in zahtev. Pri motorju pa zagotovo vsakogar, ki računa na Audijev imidž, zmotijo ropot in tresljaji, kar je, ker je tole kabriolet, še toliko bolj zaznavno.

Glede na standarde, ki jih pišejo sodobni turbodizli, se prav nič ugledno trese in še manj ugledno oznanja, da je turbodizel. Glede na njegovo starost (zasnove) bi ob njem lahko Audijev slogan Vorsprung durch Technik (napredek v tehniki) predelali v Rücksprung durch (alte) Technik (nazadovanje s staro tehniko).

Preostala tehnika je zelo dobra: volanski mehanizem je natančen, poveden in neposreden, menjalnik je lepo izračunan in njegova ročica ima kratke ter natančne gibe, podvozje (in z njim lega na cesti) je udobno ter zanesljivo, zavore pa se lahko pohvalijo z zelo dobrim občutkom za doziranje zavorne sile na stopalki.

V splošnem nič izrazito posebnega, v omenjeni kombinaciji pa izhodišče za lahkotno, udobno, varno in prijetno vožnjo. S streho ali brez nje.

Kar nekako presenetljiva je ugotovitev, da takšen A3 Cabriolet pravzaprav z izjemo Beemvejeve Enke s tehničnega ter cenovnega zornega kota nima pravega tekmeca, poleg tega južni Bavarci Enke sploh ne ponujajo s tako šibkim strojem. Jo pa zato A3, tako kot tudi vse druge kabriolete s platneno streho, prav nesramno prekosi prav s – streho. In menda – če smemo verjeti precej glasnim govoricam – z videzom nasploh. Ampak med Audiji in Beemveji je tudi na splošno od nekdaj velika razlika.

Iz oči v oči

Dušan Lukič

Ja, lep je. Ja, uporaben je. In vetra v laseh je rano prav. Pa mu vse skupaj nič ne pomaga, ker boste tako ali tako ves čas poslušali ropotanje predpotopnega dizla.

Priznam, ne razumem, kako lahko pri znamki, kot je Audi, sploh pomislijo, da v takšen avto porinejo ta motor? So mar popolnoma izgubili občutek, kaj je prav in kaj ne? Gre za motor, ki ne sodi niti v precej manj prestižne znamke (niti v Škode in Seate, kaj šele v VW-je), a ga vseeno trmasto uporabljajo. In bedaki ga trmasto kupujejo.

Mitja Raven

Sicer gre res za najcenejšega A3 Cabria (če imamo v mislih osnovno opremo), a če že kupujemo 30 tisoč evrov drag avto, ne gledamo na vsak evro ? vsaj meni se tako zdi. Sam bi vsekakor izbral drug motor, saj se mi 1.9 TDI zdi povsem neprimeren.

Ni mi jasno, kako so lahko v Ingolstadtu sploh dovolili, da se ta ropotajoči agregat pojavi v sicer zelo uživaškem Cabrioletu, ki pa ima, če se na računu najde še nekaj tisočakov, zelo hudega (in pravzaprav edinega) tekmeca v BMW-jevi Enki Cabrio.

Saša Kapetanovič

Če ste že trdno odločeni kupiti tak avto, naj se na seznamu dodatne opreme skoraj obvezno znajde akustično izolirana zložljiva streha. Je zagotovo ena od najboljših platnenih streh na trgu ta hip. Kot predstavnik visokoraslih voznikov lahko povem, da je zadosti prostora v notranjosti.

Glava vam ne bo gledala čez rob strehe, hkrati pa bodo noge lepo iztegnjene proti pedalom. Čez motor ne bom dosti govoril. Pa ne zato, ker ni kaj za pograjati, ampak zato, ker so kolegi iz uredništva že vse povedali.

Vinko Kernc, foto:? Aleš Pavletič