Ekipa, ki je zasnovala streho in njen mehanizem, si zasluži posebno nagrado. Spoji so fantastično natančni, celoten sistem je videti (dokaj) preprost, zadeva je ves čas brezhibno delovala, v pralnici se v notranjost ni prebila tudi kapljica, šipe so se venomer zaprle v njim namenjeni položaj (marsikateri lastnik kabrioleta ve, o čem govorim), pri velikih hitrostih pa se je (ob poveznjeni strehi) zdelo, kot da vozim kupe.

Kupe? Jasno, tole je (za zdaj) edini A4 z le parom bočnih vrat. Ko v njem sedite, je strop kupejevsko nizek in izdatno izoliran, varnostni pas pa daleč zadaj in seveda brez možnosti višinske nastavitve zgornjega oprijemališča. Notranjost je nezmotljivo Audijeva: brezhibno natančna, ergonomska, kakovostna. In barvno usklajena.

Vseeno se velja v A4 Cabriolet zaljubiti na prvi pogled - od zunaj. Ja, tudi s poveznjeno streho je lep, ampak čar je, seveda, brez nje. Na salon avtomobilov v Frankfurtu lansko jesen so pripeljali zlato oranžnega. Krasna barva. Škoda, tale je bil audijevsko temnomoder, ampak številni kromirani dodatki, vključno s celotnim okvirjem prednje šipe, so iz temne karoserije precej bolj izstopali. Krom? Ne, ne, to je satiniran aluminij.

Pri zunanjih potezah se skorajda niso mogli veliko zmotiti, saj je A4 že kot limuzina elegantnega videza, preobrazba v kabriolet pa je vseeno tako dobra, da tudi dežurni nergači niso našli dela, ki bi ga oni naredili drugače. Bolje, seveda. Takšen A4 Cabriolet bi zatorej mirno lahko zapeljal tudi v garažo, ki je sicer vajena bolj južnobavarskih izdelkov.

Svojo eleganco uspeva temu A4 obdržati vse do odprtega neba. Bognedaj da bi gospa morala grobo zategniti ruto okrog vratu, bognedaj da bi gospodu odpihnilo športno čepico in bognedaj da se med vožnjo po avtomobilski cesti ne bi mogla vsaj za silo sporazumevati. Uživanje v vožnji brez strehe je pri tem Audiju mogoče vse do največjih hitrosti, ki jih ta kabriolet doseže. Pogoja sta samo dva: da so bočne šipe dvignjene in da je za sedežema razpeta proti vrtincem v tilnik izjemno učinkovita vetrna mreža. Ta si zasluži še posebne pohvale. Vidljivost skoznjo (vzvratno ogledalo) je med najboljšimi. Poleg tega je zasnovana tako, da jo je mogoče hitro sneti (ali postaviti) in enako hitro zložiti na polovico in pospraviti v zanjo namenjeno tanko torbo. Uh, nemško brezhibno natančno.

Z zlaganjem bočnih šip in s popolno odstranitvijo mreže postane A4 drugačen: divjaški, razbijaški, z vetrom, ki bo gospodičninemu frizerju dvignil pritisk nad maksimum. Ko ima A4 kabriolet zloženo streho, vse drugo pa v položaju največje zaščite pred vetrom, je - razumljivo - v njem mogoče po kabrioletovsko potovati tudi do zelo nizkih zunanjih temperatur. Čepica, da se izognete vetrcu v laseh, pa šal in topel zrak v noge. Povsem samodejna in deljiva klimatska naprava, ki je ob zaprti strehi odlična, pa tokrat nekako odpove. Ko namreč zunanja temperatura pade pod 18 stopinj, klimatska naprava vse do predzadnje stopnje vpihuje vroč zrak, na zadnji pa močno hladi; vmesne stopnje ni. Bolje je pri veliko nižjih temperaturah zunanjosti, kjer je toplota že dobrodošla, pa pri višjih, kjer se klimatska naprava odloči za (bolj ali manj zmerno) hlajenje.

Vsak kabriolet, zato tudi ta A4, s seboj prinese nekaj manj razveseljivih strani, med njimi sta med vožnjo najbolj neprijetna povečana mrtva kota nazaj vstran. Toda že omenjena kakovost zasnove in materialov strehe sta takšni, da je toplotna in še posebej zvočna zaščita notranjosti skoraj tako dobra kot pri avtomobilu s trdo streho. Vse do največje hitrosti se piš vetra namreč ne poveča opaznejše kot pri A4 limuzini. Audijeva platnena streha ima tudi ogrevano stekleno zadnjo šipo, le brisalnika na njej (še? ) ni.

V sicer odlični Audijevi notranjosti je ostala tipična Audijeva zamera: stopalke. Tista za sklopko ima predolg hod, prostor pred (pod) stopalko plina pa je takšne oblike, da po nekajurni avtocestni vožnji povzroči utrujenost in zaležanost desne noge. Od stopalke sklopke naprej pa si sledijo tudi naslednje manj prijetne strani takšnega A4, kot je bil testni. Sklopka namreč deluje (pre)mehko, njena karakteristika popuščanja pa je v kombinaciji z motornimi zmogljivostmi neprijazna, kar se najbolj občuti med speljevanjem.

V gori odličnosti tega A4 je namreč najslabši prav motor. Se lepo in rad vrti vse do rdečega polja vse do četrte prestave in ima lep zvok: nizek uuuuuuuu, ki z vrtljaji prehaja v vse rezkejši glas višjih frekvenc. Ampak značilnosti motorja so slabe prav v zelo nizkih in srednjih vrtljajih, kjer občutno primanjkuje navora. Zato je motor ob pohojeni stopalki za plin čutiti prešibak, deluje anemično. Še pred prehitevanjem, še posebej v hrib, se zato velja s kratkim pritiskom na plin prepričati, kaj od njega lahko pričakujete. Vsekakor pa velja, da bo največ ponudil nad 4000 pa tja do začetka rdečega polja pri 6500 vrtljajih v minuti.

Na našem testu se A4 Cabriolet s tem motorjem tudi pri porabi ni najbolje odrezal, saj je pri nekaj več živahnosti zahteval vse do 17 litrov za 100 kilometrov, pod 10 litrov na 100 kilometrov pa z njim nikakor - tudi ob zmerni vožnji - nismo uspeli porabiti. Kljub temu je njegov domet od 500, kjer je lahko hitrost premikanja že krepka, pa do 700 kilometrov, ko je treba biti ves čas pazljiv s plinom. Toda vse motorne težave so v veliki meri posledica velike teže avtomobila in čistosti izpuha, ki se ji uradno reče Euro 4.

Preostala mehanika je zelo dobra do odlična. Volanskemu mehanizmu očitamo nekaj pomanjkanja natančnosti, za vse tiste, ki v vožnji brez strehe vidijo tudi nekaj športnosti v ovinkih. Dinamično vožnjo tale A4 vsekakor omogoča.

Podvozje je namreč udobno, ko gre za blaženje lukenj s ceste, a tudi športno, ko ocenjujemo lego na cesti. Prečno nagibanje v ovinkih je malenkostno, navdušuje obnašanje vozila med zaviranjem, ko se tudi ob odločnem pritisku na stopalko zavore le rahlo nagne naprej, in pri zaviranju v ovinku ni nikakršnih presenečenj pri gibanju zadka; ta namreč v takšnih primerih vselej ubogljivo sledi prednjemu kolesnemu paru in ne oddrsava navzven.

Svobodo pod nebom si zato s takšnim A4 Cabrioletom lahko razlagate na različne načine - ali pa vse preprosto kar preskusite na lastni koži. Nerodno je le to, da bo za takšno igračkanje treba kar globoko poseči v žep.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič, Vinko Kernc