'Trojke' so v narekovajih zapisane namenoma. BMW X1 uradno namreč ne spada v serijo tri, a je pravzaprav le malo dvig­njena in oblikovno spremenjena Trojka, o čemer pričajo tudi njegove mere. In X3 (ki se v obliki, v kateri ga poznamo, zdaj počasi poslavlja, saj bo kmalu dobil naslednika) uradno seveda tudi ni serija 3.

Je nekaj večji in tehnično od serije 3 dlje kot X1, ima pa številko 3 v imenu – in je tudi cenovno dokaj primerljiv z recimo klasično Trojko. In klasična Trojka v tokratnem primeru pomeni karavansko različico, torej Touring, seveda štirikolesni pogon (torej xDrive) in dizel v nosu (tokrat 2.0d).

Eno postane jasno takoj: takle 320d je v primerjavi z enako motoriziranim X1 ali X3 daleč najbolj športen izmed trojice, ne le na videz, temveč tudi po svoji legi na cesti in konec koncev tudi zmogljivostih.

Tisti, ki so v predprejšnji številki Avto magazina nazaj brali test X3 xDrive 18d z ročnim menjalnikom, so si morda zapomnili, da smo zapisali, da bi bila 20d in avtomatika boljša kombinacija. In natanko takšna je bila v testnem 320d in takoj je postalo jasno, da se nismo zmotili.

Motor in menjalnik se namreč ujameta brez težav, navora je vedno dovolj, menjalnik je hiter in uglajen, ročno pretikanje (+ in – sta v BMW-jih v nasprotju z večino konkurence postavljena pravilno, torej + za pretikanje v višjo prestavo proti vozniku in – za pretikanje v nižjo prestavo od voznika) pa mu da dovolj športnega značaja, da ročnega menjalnika (skoraj) ne boste pogrešali, tudi če ste ljubitelj res športne vožnje.

Med vsemi tremi na začetku omenjenimi je bil prav 320d najbolj igriv in zabaven na snegu, je pa res, da je prav tam pokazal tudi svoj največji minus, ko govorimo o vožnji, pri kateri je resnično potreben štirikolesni pogon: njegov trebuh je namreč blizu tal.

To je na suhem ali mokrem asfaltu prednost, saj je težišče nižje, lega na cesti (in tudi udobje) pa posledično boljša. A ko začne sprednji spojler drsati po nezvoženem (ali nespluženem) snegu, ko po njem drsi tudi trebuh avtomobila, se hitro lahko zgodi, da tudi xDrive ne more več pomagati.

Kak centimeter večja oddaljenosti od tal je takrat vse, kar je potrebno – a tega 320d nima. Torej: taka trojka ni in noče biti terenec, zato se z njo ne podajajte v globok sneg – na zvoženem snegu, lepem makadamu in podobnih voznih podlagah pa je odlična.

In znotraj? Od vseh treh je takle BMW najmanj družinski (pa čeprav X1 ni dosti boljši), še posebej zmoti dejstvo, da ob zloženi levi (dvotretjinski) strani zadnje klopi na desni preprosto ni dovolj prostora (v širino) za uporabo otroškega sedeža višjih razredov.

Pomanjkljivost? Ne, napaka. In to velika. Tudi sicer prostora za kolena ni veliko in treba si je priznati: 320d je dvosedežnik z nekaj prostora za majhne otroke zadaj. Konkurenca je glede tega večinoma boljša.

Ergonomija je dobra, enako velja za položaj za volanom. Videz armaturne plošče je že nekoliko zastarel (ali pa smo ga iz različnih BMW-jev preprosto preveč vajeni), a uporabnosti avtomobilu ne gre očitati – tako kot ne dovolj majhne porabe in ravno še dovolj dobre zvočne izolacije.

Družinski športnik, torej? Da, a le, če športnost vrednotite precej višje kot prostornost in prilagodljivost . .

Dušan Lukič, foto:? Aleš Pavletič