Kar ne morem verjeti, kako se tudi taki avtomobili lahko razlikujejo po značaju. Veliko bolj kot njihovi sorodniki z jekleno streho. In trdim, da kabriolet ima značaj. In to zelo prepoznaven. Pravzaprav je značaj vezan na lastnika. Značaj lastnika je še bolj prepoznaven. Oba pa sta seveda tesno povezana.

Čeprav je BMW serije tri nastal iz kupeja in mu je precej podoben (prednji del je povsem enak), ima neki čar, ki ga izžarevajo le kabrioleti. Platnena streha je narejena tako dobro in lepo, da ob njej lahko kar pozabimo na težave s starimi kočijami, predniki današnjih kabrioletov. Saj niste pozabili. Najprej so bili »kabrioleti«! In bilo jih je veliko več kot tistih s trdno streho. Mimogrede, tudi za trojko kabriolet lahko dobite trdno streho. Za doplačilo seveda. Stala bo okrog 4000 nemških mark, narejena bo iz aluminija in bo tehtala le približno 30 kilogramov.

Ampak ne recite, da kupujete kabriolet in ne marate vetra. Potem s to kombinacijo nekaj ni v redu. Na izbiro imate še veliko drugih »statusnih simbolov«. Premislite! Je pa tudi res, da je tale kabriolet tako dobro zasnovan, da ob določenih pogojih vetra skoraj ni čutiti. Stranske šipe morajo biti dvignjene, nad zadnjima sedežema pa nameščena vetrna mreža - in vetrčka bo samo še za vzorec.

Malo bo zapihljal ob zunanjih komolcih, malo nad vrhovi glav, to pa je tudi vse. Tudi pri velikih hitrostih prav presenetljivo dobro »odganja« veter. Vetrna mreža dobro ščiti pred vrtinci vetra, pomeni pa tudi, da se potem lahko peljeta v avtomobilu le dva. Na zadnjih dveh, sicer dobrih in globoko ugreznjenih sedežih pa lahko potem najde prostor prtljaga, ki je v prtljažnik tako ali tako ne gre veliko.

Z zloženo streho je v prtljažniku na voljo za 260 litrov prostora, z razpeto pa 300. Prtljažnik lahko takrat, ko imamo streho nad glavo, namreč malce povečamo z ročno zložljivo plastično pregrado. Z vzvodom jo umaknemo navzgor in tako pridobimo nekaj prostora. Toda prav veliko prtljage s tem kabrioletom prav gotovo ne mislite prevažati, kajne? Bolj uporaben je za vse kaj drugega kot pa za to!

Bolje, da se z njim odpeljete na popoldanski izlet. Takrat je sonce že nizko in ne žge neposredno na glavo. Če pa se vozite v opoldanskem soncu, se je bolje pokriti s streho in vključiti učinkovito samodejno klimatsko napravo, ki v trojki dobro opravlja svoje delo. Sicer pa zlaganje in razpenjanje strehe ni nobena znanost. Vse skupaj z ustavljanjem vred ne traja več kot pol minute. Ne zahteva nikakršnega ročnega dela, vse opravita elektrika in hidravlika (za to smo seveda doplačali! ). Dovolj je le pritisk na enega izmed dveh gumbov, ki sta logično označena s simboloma (odprta in zaprta streha), in že smo pod zanesljivo streho na toplem in suhem, ali pa na zraku pod milim nebom. Celoten postopek zahteva, da avtomobil ustavimo in ves čas tiščimo pravi gumb. Nič hudega, če ga vmes spustimo, ko ga spet pritisnemo, se postopek nadaljuje. In če se vmes premislimo, lahko potek obrnemo.

Edino ročno delo je torej tiščanje gumba, vse drugo je elektrificirano. Tipala in varovala so nameščena tako, da vse poteka dovolj varno in zanesljivo. Predvsem pa trajno. Streho smo odprli in zaprli neštetokrat, pa ni nikoli zatajila. Pri odpiranju in zapiranju je treba postopek speljati do konca, to pa je takrat, ko ugasne rdeča lučka ob gumbu. Sicer se lahko zgodi, da boste preklinjali pokrov prtljažnika, ki se ne bo hotel odpreti … Vse zaradi varnosti.

Pri vsej tej elektroniki pa je še vedno treba ročno namestiti vetrno mrežo, kar pa tudi ni prevelik problem, saj lahko ostane tam, kjer je, tudi če streho dvigamo ali spuščamo. O strehi le še toliko, da je znotraj zelo lično obdelana, zaradi velikih mrtvih kotov (kot pri vseh kabrioletih) pa je preglednost nazaj močno okrnjena. Velika prednost tretje generacij beemvejeve trojke kabriolet pa je tudi zadnja šipa, ki je iz pravega stekla in je celo električno ogrevana.

Ker kabriolet nima strehe, bi bila varnost potnikov lahko tudi nekoliko vprašljiva. Zato je okvir prednje šipe posebej ojačen, kar se na pogled niti ne opazi, tako imenovani varnostni lok pa so namestili v oba že na pogled masivnejša vzglavnika. Ob prevračanju se v nekaj tisočinkah sekunde sprožita in skočita iz skritih ležišč. Tako poleg čelnih in stranskih varnostnih blazin še dodatno zaščitita glave potnikov.

V zadnji generaciji trojke kabriolet so posebej obdelali prednja sedeža. Poleg tega, da sta bila naša obilno električno nastavljiva v vseh smereh (razen naklona sedalnega dela! ), sta imela tudi vgrajena varnostna pasova. Tako je dobro rešena nastavitev višine pasov, saj je nastavljiva (seveda električno) skupaj z višino vzglavnika. Pomik prednjega sedeža za dostop do zadnjih dveh je lahko električen ali ročen. S pomikom celotnega sedeža ali samo naslonjala.

Varnostna pasova pa tudi ne ovirata več vstopanja. Ampak en nasvet! Ne uporabljajte preveč zadnjih sedežev. Ne zato, ker ne bi bila v redu, le ne poda se preveč k značaju avtomobila in tudi voznika.

Počutje v notranjosti je prav beemvejevsko. Od rahlo erotične notranje stropne razsvetljave z dvema rdečima diodama do natančne in kratke prestavne ročice s stikali za šipe tik ob njej. Tokrat so dodali še eno stikalo, in sicer za zapiranje ali odpiranje vseh štirih stranskih šip hkrati. Pred prestavno ročico sta gumba za upravljanje strehe - in to je to. Skratka, BMW 3.

No ja, tudi volanski obroč so naredili posebej za kabriolet. Iz usnja in lesa! Lep, a s tako nerodno špranjo v spodnji prečki, da se bojim kakega zlomljenega prsta … Po mojem okusu ni niti višinska nastavitev, čeprav je tako kot globinska - obilna. Lahko bi šel še malo nižje … Mogoče so to že preveč malenkostne zahteve ali pa celo stvar okusa! ?

O voznih lastnostih ne gre izgubljati besed, saj so ohranili vse značilnosti beemvejev. Zadnji pogon kroti elektronika (ASC), tako ali tako pa imajo preme in celotna uravnoteženost takšen značaj, da najprej nadzorovano uide prednji del, skoraj tako kot pri prednjem pogonu. Karoserijo so zelo dobro učvrstili, tako da na volanu ni čutiti skoraj nikakršnega zvijanja ali tresljajev.

Vodljivost je zelo dobra, zavore odlične, motor pa prikrito zmogljiv. Edini motor, ki je na voljo v kabrioletu, na trenutke deluje nekoliko leno, predvsem v spodnjem območju vrtljajev, vendar sta za tak občutek delno kriva tudi njegova uglajenost in odlična zvočna izolacija. Trušča motorja sploh ni slišati, le tiho brnenje »šestaka«, ki ga kmalu preglasi piš vetra. Pa tudi ta ni moteč. Šele bežen pogled ne merilnike prepriča o hitrosti.

Če vas torej ni strah vetra, si ga lahko s takšnim elegantnim kupejem, pardon, roadsterjem, se opravičujem, kabrioletom lahko privoščite v izobilju. Ali pa tudi ne … Razlika v vetru definitivno je - kakšna je, pa boste najbolje ugotovili sami!

Igor Pucihar

Foto: Uroš Potočnik