Ni lepšega kot uiti vsakodnevni delovni rutini pod pretvezo, da je treba na slovenski Obali fotografirati najnovejši izdelek iz Citroënove avtomobilske konjušnice, limuzinski kombi C4 Picasso. In verjemite, s sedmimi sedeži, kolikor jih omenjeni avtomobil skriva v svojem drobovju, je zelo veliko možnosti, da boste na Dolgem mostu pobrali tudi kakšno prijetno študentko, ki se za konec tedna domov vrača. Ali ni to že dovolj dober razlog, da smo si tisti sicer žalostni dan v Ljubljani kar sami popestrili? ! ?

Kar zadeva sedeže, Picasso ne ponuja nič revolucionarnega. V sicer prikupno zaobljeni karoseriji se skriva kar sedem sedežev, ki se po potrebi in na lahek način skrijejo v dno avtomobila, zato tudi prevoz večjih predmetov ne bi smel biti težava. Morate pa upoštevati, da je vsaka vrsta sedežev manj udobna: prednja sta kraljevska, v sredini so nameščeni trije povprečni (enake velikosti! ), zadnja dva pa sta le zasilna, za prevoz otrok. Ne predstavljam si, da bi nanju posedel babico, ki bi se z ostarelimi kostmi in revmatičnimi obolenji morala kobacati skozi sicer dostojno velik prehod, saj bi se zelo verjetno ustavilo že pri nameri.

A če trdimo, da Picasso ne ponuja nič novega, še ne pomeni, da smo bili razočarani! Prav nasprotno, sedežev je več kot dovolj za vso slovensko rodbino (hja, dokler naša država ne poskrbi za večjo rodnost, bo to še dolgo držalo! ), obisk Ikee in prevoz delov pohištva ni bil še nikoli manj težaven, celo kužki se bodo v velikem prtljažniku počutili bolje kot v svojem kraljevsko zastavljenem pesjaku. A treba je le upoštevati, da za sedmimi sedeži ostane zelo prostora za prtljago.

Picasso hoče biti poseben predvsem pred voznikom. Volanski obroč je tako založen z gumbi (na testu smo imeli izvrstno opremljeno različico Exclusive! ), da morate prelistati debelo knjigo za uporabo, če hočete vedeti, kaj vsi tisti pripomočki sploh omogočajo. Odlično za mladino, ki jim je upravljanje elektronike prej zabava kot mukotrpno opravilo, trideseta (kaj šele več! ) pa so že tista leta, ko nam (večinoma) nezanesljiva elektronika prej para živce, kot nas razveseljuje v življenju. Zato bodo imeli morda pri Citroënu težave, saj so potencialni kupci takih avtomobilov prej starejši ljudje kot pa mladina, da o pogojni zanesljivosti teh elektronskih sistemov sploh ne govorimo.

A o tem več kasneje. Ko se enkrat navadite na drobne tipke, s katerimi upravljate potovalni računalnik, radio, omejevalnik hitrosti itd., je naslednja tehnična novost elektronsko krmiljen menjalnik. V osnovi je to šeststopenjski ročni menjalnik, ki omogoča samodejno prestavljanje ali upravljanje z dvema obvolanskima uhljema. Odlična ideja, malce slabša pa je izvedba. Mogoče smo res zahtevni, saj bi bila polovica ljudi povsem zadovoljna z delovanjem menjalnika, a Picasso ima to smolo, da smo se pri Avto magazinu pred kratkim vozili z odličnimi BMW-jevimi samodejnimi menjalniki in s še boljšim Volkswagnovim DSG-jem.

Okej, ti menjalniki so res še vedno dragi, a so tehnološko bistveno pred Citroënovim. V Picassu si menjalnik vzame svoj čas, počasi prestavi, ob tem pa še zamaje živo vsebino v avtomobilu. V samodejnem načinu se temu ne da izogniti, v ročnem pa lahko to (negativno) lastnost omejite tako, da se vozite bolj umirjeno, predvsem pa pred vsakim prestavljanjem spustite stopalko za plin in jo nato nežno zopet pritisnite.

S tem omilite tako imenovano ’cukanje’, pri katerem bi boljši vozniki zardevali ob zavijanju oči občutljivejših potnikov, vendar pa je konec koncev žalostno, da se mora voznik prilagajati tehniki. Ali ne bi teoretično moralo biti prav nasprotno, namreč da tehnika pomaga oziroma celo prekosi povprečnega voznika? ! ?

A čeprav sem se zabaval, ko sem posnemal svetovnega prvaka v reliju Sebastiena Loeba, ki se s podobnimi obvolanskimi uhlji igra v tehnološko veliko naprednejšem dirkalniku WRC, sem raje z umirjeno vožnjo izkoriščal varčnost motorja. Dvolitrski turbodizel je pravi motor za ta avtomobil: s tehnologijo skupnega voda, vbrizgalnim sistemom druge generacije in s turbopuhalom s spremenljivo geometrijo lopatja pač poskrbi za spodobnih 136 ’konjev’, ki povsem zadostujejo za družinski avtomobil.

Dovolj suveren za avtocesto ali prehitevanje, primerno tih med delovanjem, oplemeniten s serijskim filtrom trdih delcev, predvsem pa vas bo ob redkih postankih na bencinskih črpalkah vselej razveselil (upoštevajoč zimsko obutev, požrešnejši menjalnik in našo težjo desno nogo). Omenjeni HDi je drugi najmočnejši motor v ponudbi, saj je le dvolitrski bencinski agregat s 143 ’konji’ zmogljivejši, vendar pa se lahko pri dizlu vselej zanesete na navor, ki ga je v izobilju (glej graf na koncu testa). In to je v dobi, ko človeku v službi izpijejo še zadnje atome moči, nato pa se le privleče do domačega fotelja po najkrajši in najlažji poti, predvsem pa z najmanjšim naporom, veliko vredno, kajne?

Potem pa pridemo do stvari, zaradi katerih lahko Picassa zlahka ožigosamo za posebneža, nenavadneža. Vetrobransko steklo je razpotegnjeno visoko proti strehi (kar 30 centimetrov več kot pri klasičnem MPV-ju! ), zato imata prednja potnika še večji (in zelo prijeten) občutek prostornosti. Skupaj s strešnih oknom ima Picassso kar 6, 4 kvadratnega metra steklenih površin, kar z drugimi besedami pomeni, da je bliže izložbi kot bunkerju.

Ker smo ga imeli v hladnih dneh, moramo verjeti načrtovalcem na besedo, da sonce ne segreje pretirano notranjosti, v vsakem primeru pa ga učinkovito ohladi klimatska naprava, ki ima ločeno upravljanje tudi za zadnje potnike. Družinsko poslanstvo opazimo v drugi vrsti, kjer imajo potniki (otroci? ) priročne mizice, starši pa možnost pritrditve stolčkov v sidrišča Isofix, namestitve senčnikov in zabavanja otrok z risankami. Da, prav ste prebrali, med prednja sedeža vtaknete DVD, iz naslona prednjih sedežev pa izvijete zaslona, ki bosta vaše malčke vsaj za nekaj časa ukrotila.

Prtljažnik (od 576 do 1.951 litrov) je dosegljiv na dva načina: skozi prtljažna vrata ali le skozi odprto zadnje steklo, ob polno naloženem avtomobilu pa se lahko zanesemo na zračno vzmetenje zadaj, ki onemogoča sesedanje zadka. Odlična ideja je lučka v prtljažniku, ki z le eno potezo postane ročna baterija. Ta naj bi zdržala kar 45 minut, nato pa se začne znova polniti, čim je nameščena v svojo odprtino in se avtomobil premika. Ni kaj, dobra zamisel! Žal pa smo bili zopet razočarani nad kakovostjo izdelave.

To, da je opozorilnik za prenizek tlak v gumi nenehno motil voznikovo zbranost, čeprav smo tlak trikrat preverili in je bil v mejah normale, še nekako požremo, tega, da nas je pustil na cedilu na parkirišču ob piceriji, pa ne! Seveda se je iz neznanega razloga elektroniki zmešalo, zato se je na glavnem zaslonu izpisalo vse od napake na motorju do napake na podvozju, zraven pa še nujen obisk servisa.

Če ne bi bili vajeni vsega hudega, bi poklicali vlečno službo (saj avtomobil ni hotel slišati o tem, da bi zagnal motor! ), zapravili ves dan na servisu in za to odšteli kar nekaj denarja, tako pa smo le odklopili akumulator in ga zopet priklopili. Petnajst sekund dela in avtomobil je delal, kot da nikoli nič ni bilo! A verjamem, da bi v tistem trenutku vsak lastnik tega avtomobila najraje lastnoročno zadavil Španca (ali Maročana, saj je vseeno), ki je sestavljal ta avtomobil v španski tovarni Vigo.

Pa čeprav mogoče revež sploh ni kriv . .

S pravim prostorom bo tudi vaš čas prijetnejši, zabavnejši. Zato nam lahko verjamete na besedo – v Picassu nam nikoli ni bilo dolgčas!

Koliko stane EUR

Dodatna oprema

Kovinska barva 414

Dodatni sistem gretja 418

Navigacijski sistem 2.291

Video paket (DVD-predvajalnik in dva 7-palčna zaslona) 2.087

Panoramsko strešno okno 831

Paket tipal 789

Aljoša Mrak

Foto: Saša Kapetanovič