Ampak to je normalno. Avtomobile, ki jih testiramo, ponavadi naložijo z dodatno opremo, da kar pokajo po šivih. Nič čudnega potem, da lahko oprema doseže celo več kot polovico cene samega avtomobila. Seveda je potem težko najti kaj zares slabega na njem, saj so nam v roke potisnili igračo, ki nima veliko skupnega s stvarnim svetom.

Pa bi si sami kupili tak avtomobil? »Vraga ne, je predrag, « se ob kavi pomenimo med seboj, »tistega s tistim motorjem in tistim srednjim paketom opreme pa bi že nekako vzel za svojega«, se ponavadi konča debata.

Vemo, da je cena stvar, ki je za neko skupino kupcev postranskega značaja. Avto, ki nekomu pomeni ves prihranek in odrekanje v naslednjih petih letih, je lahko drugemu drobiž, ki ga zasluži v dveh mesecih. Ampak tako pač je in tisti z zelo debelo denarnico ne bo niti pomislil na avtomobil, ki ga bo nekdo drug s povprečno delavsko plačo ogledoval dneve in tedne ter preračunaval, kolikšen kredit si lahko privošči.

Da so avtomobili predragi, pa tako in tako že vrabci čivkajo. A ne vsi! Ne mislimo na vrabce, ampak na avtomobile.

Pri Renaultu so zavohali tržno nišo ter tehnološko, motorno in oblikovalsko podprli romunsko Dacio, ki je nekakšen odgovor matere Evrope in zahodnega avtomobilskega sveta na vse bolj enakovredno, predvsem pa neusmiljeno konkurenco z Daljnega vzhoda. Pa mednjo za zdaj še ne štejemo Kitajcev, ampak predvsem Korejce z znamkami, kot so Hyundai, Kia in Chevrolet (nekdaj Daewoo). Njihovi avtomobili so postali presneto dobri in ob drzni štiri ali petletni garanciji, ki jo že ponujajo, se vedno več Evropejcev odloča zanje. Temu se sicer reče konkurenca, kar pa je dobro, ker vzpodbuja tekmovalnost in boj za nas, evropske kupce avtomobilov.

Trenutno Renault živi zgodbo, ki so jo pri Volkswagnu začeli pred približno desetimi leti. Se še spomnite Škode in njenih neuničljivih Favorita in Felicie? Pa potem prve Octavie? Koliko ljudi se je takrat strinjalo, da gre sicer za dober avto, ampak škoda, ker ima na nosu Škodino značko. Danes je teh, ki vihajo nos nad Škodami, že zelo malo, ker je znamka pač napredovala na prav vseh področjih.

No, podobno se sedaj dogaja Dacii. Najprej je bil Logan, sicer korekten, a nekoliko staromodno oblikovan avto, ki ga je za svojega vzela starejša populacija, ki še vedno prisega na lepoto limuzinskega zadka, kljub njegovi neuporabnosti. Prve fotografije Logana MCV, objavljene lani, pa so dale slutiti napredek.

In res, napredek je ogromen! Limuzinski kombi ni videti slabo. Oblikovalci so naredili moderen, družinski in dinamičen 'karavan', ki se lahko pohvali ne le z lično urejeno zunanjo podobo, ampak tudi s tem, kar skriva v notranjosti. Poleg zares na veliko odmerjene prostornosti namreč ponuja možnost sedmih sedežev. Sneguljčica se sicer res ne bi mogla odpeljati na izlet s svojimi sedmimi palčki, vaša sedemčlanska družina pa vsekakor. V Loganu MCV ima zatorej število sedem pravi pravljični pomen. Cenejšega 'enoprostorca' s tretjo vrsto sedežev namreč ni – ne obstaja! Zato lahko še enkrat poudarimo, da so z razporeditvijo ter odmerjanjem prostora in sedežev v njem zadeli. Dostop do zadnje klopi je mimo preklopljivih sedežev v srednji vrsti, kar sicer zahteva nekaj gibčnosti, a otroci, ki jim je namenjena prav tretja vrsta, teh težav nimajo. Na zadnjem paru sedežev bosta dobro sedela potnika ne prav košarkarskih višin, a sopotniki povprečne rasti se nad pomanjkanjem prostora za noge ali glavo ne bodo pritoževali. Vsaj nam se niso.

Pravite, da ne potrebujete sedmih sedežev? Dobro, potem jih vzemite ven in naenkrat dobite kombi z zelo veliko prtljažnikom. Če vam je še to premalo in se bosta v avtomobilu peljala le dva, pa lahko srednjo klop zložite in za popoldansko dejavnost odprete selitveni servis.

MCV-jeva posebnost so tudi dvokrilna asimetrična dostavniška vrata, skozi katera je dostop do prtljažnika z ravnim dnom (še dodaten plus) hiter in preprost. Za to, da naložite nakupovalne vrečke, vam torej ni treba odpirati velikih in težkih dvižnih vrat, ampak le levo krilo.

Družine ali tiste, ki nameravajo v tem avtomobilu prevažati sedem ljudi, moramo opozoriti le na eno pomanjkljivost ob postavljenih sedmih sedežih. Takrat je prtljažnik tolikšen, da bo šlo vanj le nekaj vrečk ali pa dva letalska kovčka, če si tako lažje predstavljate prostornost. To je posledica kompromisa, ki so ga snovalci avtomobila morali skleniti, saj Logan MCV ne preseže štirih metrov in pol v skupno dolžino. A ker je praktičen avto, ponuja rešitev – streho! Serijsko nameščeni strešni nosilci (oprema Laureate) kar kličejo po dobrem in velikem strešnem prtljažniku, s katerim bo tudi ta težava odpadla.

Svojo preprostost in stremljenje k uporabnosti Logan MCV kaže tudi na sprednjem paru sedežev. Voznika pozdravita velik volan, ki lepo sede v roke, a žal ni nastavljiv, in vzdolžno in v višino pomičen sedež, zato se nad pomanjkanjem udob-ja ali kakšno ergonomsko zoprnijo ne moremo pritoževati.

Oprema je seveda skopa, saj gre za poceni avtomobil, a ob natančnejšem premisleku ugotovimo, da človek več niti ne potrebuje. Klimatska naprava deluje spodobno, šipe premika elektrika in česa drugega kot to, da so prav gumbi za pomik šip nameščeni nekoliko starinsko (na sredinski konzoli), ne moremo pograjati. Obvolanski ročici sta recimo celo bolj ergonomski kot v kakšnem modernejšem avtomobilu, to pa zato, ker sta preprosto uporabni in nista namenjeni razkazovanju. Zgodba se nadaljuje v podobnem slogu, tudi ko sedete za volan in pomislite, kam z denarnico pa z mobilnikom in kakšno plastenko pijače – Logan ima za to dovolj predalčkov in odlagalnih prostorčkov.

Plastika v notranjosti in na armaturi je sicer res nekoliko trda (nikakor cenena), a po drugi strani praktična, saj jo hitro obrišeš s krpo. Sami bi si za nekoliko boljši občutek morda želeli le drugačno kljuko na vratih in avtoradio z večjimi gumbi. Ta je žal eden izmed redkih notranjih sestavnih delov avtomobila, ki nas ni najbolj prepričal. V resnici mu nič ne manjka, le nekoliko preveč dela ima voznik z njim, ko skuša gledati na cesto in obenem poiskati želeno radijsko frekvenco.

Med samo vožnjo je Logan MCV izpolnil naša pričakovanja. V nosu ga poganja varčni dizel 1.5 dCi s 70 'konji' iz Renaultovega koncerna. Motorček teče tiho in porabi vsega 6, 5 litra dizelskega goriva, če gledamo na povprečno testno porabo. Tudi ob priganjanju po avtocesti ni pretirano veliko porabil – dobrih sedem litrov, natančneje 7, 6 litra na 100 kilometrov, čeprav je bila stopalka za plin večino časa 'pribita' na tla. Izkazalo se je, da mu zakonsko predpisane omejitve ne delajo težav, saj z lahkoto drvi proti cilju s potovalno hitrostjo med 130 in 140 kilometri na uro, kar je pokazal merilnik hitrosti med sicer zelo preglednimi in velikimi merilniki, opremljenimi celo s potovalnim računalnikom.

Le med vožnjo v klanec motorju prehitro zmanjka moči in takrat je treba pretakniti v prestavo nižje, da dobi avto zagon in prepleza recimo vrhniški klanec ali na primorskem koncu premaga vzpon proti Nanosu. Z malce muke ta Logan MCV zmore vse, seveda pa ni dirkalnik. Temu primerna je tudi natančnost prestavne ročice menjalnika, ki se lahko malce pritoži nad grobo in prehitro roko, a seveda je še daleč od tega, da bi se nam zaradi česarkoli zares zamerila.

Menimo, da se obnaša povsem v skladu z avtomobilom. In če zgodbo o tem, kako se avto pelje, končamo pri podvozju, ne bomo napisali nič novega. V skladu s hišno tradicijo je to zasnovano robustno, a brez pretiranega poudarka na udobju ali športnosti. Dokler je cesta ravna in brez grbin ali lukenj, se zdi, da je pravzaprav zelo dobro, šele ko se resneje spopadete z ovinki in neravninami na cesti, podvozje z vzmetenjem vred pove, da bi za pravo limuzinsko udobje morali pogledati globlje v denarnico. Še kakšnih 9.000 evrov pa bi bilo tako, kot mora biti, brez pritoževanja, pikolovskih novinarjev. Ups, toda to je že cena za še eno Dacio Logan MCV!

Cena za takole opremljeno izvedbo Laureate 1.5 dCi namreč znaša 11.240 evrov po rednem ceniku. Najcenejši možni Logan MCV, ki ga poganja bencinski 1, 4-litrski motor, pa ne preseže 8.000 evrov. Je vredno? Uh, tudi sami smo se nenehno spraševali, ali dražji avtomobili zares ponudijo toliko več. Odgovor ni preprost, ker je pritrdilen in nikalen hkrati. Da, seveda drugi (predvsem) dražji premorejo več udobja, močnejši motor, boljši radio, boljše oblazinjenje (čeprav temu nič ne manjka), več varnosti, pa čeprav tale MCV premore čelni in stranski varnostni blazini ter ABS s porazdelitvijo zavorne sile.

Kateri drugi in dražji avtomobil bi seveda povzročil tudi več zavisti pri sosedih kot Logan MCV, toda ko bo znamka pridobila ugled, se bo spremenilo tudi to, do takrat pa značko lahko prelepite, morda z Renaultovim znakom. Le da vam potem ne jamčimo več za dobrososedske odnose. Saj veste, zavist!

Peter Kavčič

Foto: Aleš Pavletič