Uh, leta dolgo smo čakali novo Fiesto in potem, ko je le nastala, smo jo mesece dolgo čakali v tem našem kotičku med hribi in Adrijo. No, pa je tu. Zdaj je dobro biti vsaj malce previden: ne naskočite takoj cenika; tudi pri tem avtomobilu pride cena čisto na koncu, po vseh drugih dobrih in slabih lastnostih.

Res je bolj malo podobna prejšnji Fiesti; zdaj je opazno višja, ima manj polkrožnih oblik, ima zelo veliko (predvsem pa visoko) prednjo šipo in ima ob slabši vidljivosti podoben zadek kot Oplova Corsa. Videz nekoliko spominja na Focusa, če pa bi ju postavil vzporedno, bi si upal trditi, da je Fiesta nastala prej. No, kakor koli. Ker je danes (spet) modno ravno, ostro in tako dalje, je takšna tudi Fiesta in upam si napovedati, da ne bo ostala neopažena. Tudi pri nas najverjetneje ne.

Imeli smo smolo in upamo, da je bila res smola. Če namreč vse (nove) Fieste pri nekaj hitrejši vožnji znotraj tako smrdijo kot tale, ki jo vidite na fotografijah, bodo s prodajo težave. Nismo kemiki, ampak domnevamo, da je šlo za izparevanje površno (ali celo) (ne)spranega konzervirnega sredstva. Lahko pa je to del serijske opreme.

Drugi vtis in vsi naslednji so k sreči (pretežno, vendar to ni pravilo) manj neprijetni. Nekako potihem smo si želeli podatek o zunanji temperaturi, pa ga ni. Prvih nekaj sto kilometrov smo še tuhtali, kako se bereta digitalna merilnika - tisti za količino goriva je še razumljiv, oni za temperaturo hladilne tekočine, ki naj bi bil analogen (kazalček, skala), pa je sprva zelo begal. No, potem je motor čisto po fordovsko ubogljivo takoj stekel in naše razpoloženje se je dvigovalo.

Notranjost nove Fieste je nekakšno logično nadaljevanje zunanjosti. Zaradi velike zunanje višine je le-te tudi znotraj dovolj. Zajetna zadnja stebrička povzročata nekaj preglavic - mrtva kota. Sicer je notranjost vzorno pospravljena, tipično nemško in prosto po Fordu, potniki pa imajo ves čas rahlo »škatlast« občutek: veliko ravnih črt je med seboj vzporednih. Saj so se trudili in prekopirali živahno okrogle zračnike na armaturni plošči, ampak štirje krogi med bolj ali manj ravnimi, med seboj pravokotnimi linijami, niso dovolj za popestritev okolja. Tehnično kokpitu ne moremo ničesar očitati: barve (večidel siva in črna) so prijazne počutju, očesu in uporabi (ni takojšnjih sledov umazanije), vsi materiali pa so na oko in na otip zelo dobri. Tudi izdelano je vse skupaj - od same zasnove do končne izdelave - tako, kot znajo le Nemci: brezhibno tudi v malenkostih.

No, ni brezmadežna tale Fiesta. Še vedno, kljub osrednji ključavnici, vztrajajo pri odpiranju pokrova posode za gorivo le s ključem in pokrov prtljažnika lahko odpre le voznik z gumbom (elektrika! ) levo od volanskega obroča. Samo razmislite, kakšne operacije morate izvesti, da odprete v prtljažnik, ko na primer v rokah držite ne ravno lahko kartonsko škatlo, ki jo želite pospraviti tja; ključ imate sicer na mezincu, ampak najprej ga je treba vtakniti v vrata . .

Tam v prtljažniku sta še dve nerodni zadevi; prvo (slabo nalegajočo polico) sicer res lahko pripišem izdelavi, ampak druga je nepreklicno konstrukcijska. V Kölnu so radodarno namenili takšni Fiesti tretjinsko deljivo naslonjalo zadnje klopi, ampak kaj, ko je sedalni del mogoče dvigniti le v celoti. To pa pomeni, da se bosta v Fiesti tudi takrat, ko nameravate uporabiti le tretjino možnega povečanja prtljažnika, lahko peljala le dva.

Dve nerodnosti lahko živcirata tudi v kabini: na stropu (nad vrati) ni namreč niti enega ročaja in voznikov sedež ima, ko je v spodnjem položaju (višinska nastavljivost), na oko dvocentimetrsko špranjo med sedalom in naslonjalom; to pomeni, da vam bo večina tistega, kar položite nanj, zdrsnilo nazaj k nogam potnikov na zadnji klopi. Zdaj sledijo le še lepe novice: prijetno je usnje na volanskem obroču, sedeži so prijetno trdi (če vam je to všeč, pa tudi če vam ni, je - vprašajte zdravnike - zdravo), ročna klimatska naprava (doplačilo! ) je zelo učinkovita in (modulni) avdio sistem, ki ga je tudi treba doplačati, čisto spodobno gode.

Sledi druženje s tehniko. Brisalniki so zelo dobri, žarometa pa (čeprav nista ksenonska) odlična in ko voznik ponoči preklopi na dolge luči, postane pred avtomobilom za trenutek zelo temno, ko se zasenčena ugasneta. Zelo dobra je mehanika (sicer malce trdih) obvolanskih stikal in prijetno natančen je volan, ki takšen ne dopušča površnosti z volanskim obročem; tudi če ga le malo zasučeš, avtomobil spremeni smer. Skupaj z majhnim rajdnim krogom je vse to tisto, kar dela avtomobil prijeten za vožnjo.

Delno sem spada tudi pogonski sklop. Pri novi Fiesti ne moremo grajati sklopke, menjalnik pa se zdi odličen; ročica z natančnimi gibi je v vsakem položaju čvrsto vpeta. Za lepo, normalno vožnjo je odličen tudi motor, tudi prehitevati se da, po ravni cesti pa z le tretjino plina lepo prede pri nekaj nad 4000 vrtljaji v minuti v peti prestavi in igla merilnika hitrosti kaže 130 in več. In če se vam ne ljubi pretikati, se lahko v najvišji prestavi mirno vozite mestnih 50 kilometrov na uro, pa ne bo protestiral. V takšnem tempu je tudi podvozje čudovita vmesna pot med udobjem in nevtralno lego na cesti, in to brez nepotrebnih nagibanj karoserije v ovinkih.

Večje zahteve, slabši odzivi. Najprej motor. Ta je tipičen Fordov izdelek, kar pomeni, da se, če ni ravno nujno, ne vrti rad v visoke vrtljaje (elektronika nežno prekine vžig pri 6300 vrtljajih v minuti), nekje vmes pa se radi za trenutek tiho oglasijo ventilčki (frrrr), kot bi imel motor odmično gred v bloku. In podobno se tudi obnaša: nikjer (govorimo seveda o področju delovanja vrtljajev) ne vleče zelo dobro, a po drugi strani povsod solidno. »Konji«, ki jih obljublja tovarna, so morda res tam, a so pridni, pohlevni, mirni. Menjalnik je temu primeren, z dolgo izračunanimi prestavnimi razmerji, tako da največjo hitrost taka Fiesta doseže v četrti prestavi, za malce večje avtocestno hitrostno povprečje (tja proti 160 kilometrov na uro) pa je treba plin že pošteno tiščati k tlom. Skratka, pogonski sklop je daleč od tega, da bi dajal športen občutek, zanimivo pa je tudi, da je razlika v porabi goriva med nežno vožnjo in grobim tiščanjem plina (na primer naše meritve) »le« 3 litre na 100 kilometrov.

Pri divjanju postane malce neprijazen tudi menjalnik, katerega ročica se začne v zadnjem delu svojega giba močno upirati - postane precej trda. Z naraščajočo hitrostjo se pokaže tudi zasnova podvozja, saj zadnja prema občutno manj natančno vodi kolesa kot prednja. Stopnjevanje tempa v ovinkih pokvari tudi dober vtis o legi na cesti, saj postane Fiesta za neveščega bolj nevarna, kot bi smela biti. Če namreč pripeljete prehitro v ovinek in odvzamete plin (ali celo zavrete), postane zadek močno živahen - z natančnim volanom ga je sicer mogoče ujeti, vendar ciljna skupina kupcev tega avtomobila takšnega početja najbrž ne obvlada. Ali pač?

Najbolj neprijetno sledi proti koncu: zavore prično glasno cviliti, nad 150 kilometri na uro še bolj glasno cvili prednja šipa, polno obremenjena Fiesta pa bo na naših avtocestnih klancih zelo težko (če sploh) dosegla največjo dovoljeno hitrost.

Seveda je cilj Fieste povsem drugje: da lepo urejena, zapeta in pospravljena lepo služi manj zahtevnim voznikom, a morda bolj zahtevnim ljudem. Če je nekaj napak na testnem vozilu smola pri nakupu, je Fiesta lahko zelo dober mestno-primestni »poldružinski« avtomobil. Če se seveda sprijaznite s ceno.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič