Torej sodi med družinske avtomobile? Še enkrat ne. Dvolitrski trivratni Focus sodi nekam vmes. Takšni kompromisi so ponavadi dokaj ponesrečeni, a ne vedno. Pomembno je le, v katero stran se kateri sklop avtomobila nagiba. Divje močan motor s plavajoče mehkim podvozjem je namreč recept za katastrofo na cesti, obratno pa pomeni katastrofo za avto, ki ne zadovolji voznika.

Kombinacija dovolj zmogljivega motorja s podvozjem, ki se dobro znajde med ovinki, a potnikom ne pretrese kosti, pa je ponavadi dokaj uspešna. Tudi pri tem Focusu - čeprav to hkrati pomeni, da ne motor ne podvozje nista brez napak. Seveda pa tu ne gre le za ta dva elementa avtomobilske tehnike, ampak tudi za druge velja podobno. Sicer pa pojdimo po vrsti.

Poglavje motor: dvolitrski štirivaljnik serije Zetec je bil ob svoji predstavitvi eden najboljših tovrstnih motorjev. S časom se sicer ni poslabšal, a med predstavitvijo Focusa s tem motorjem (pred dobrima dvema letoma) se je zgodilo veliko in na trg je prišlo precej avtomobilov, ki imajo po zasnovi sicer podobne motorje, a boljše. Tako sedaj ta Fordov agregat ne sodi v vrh tovrstne ponudbe, vendar se v Focusu in na cesti še vedno dobro znajde.

130 konjev je številka, na katero so bili včasih lahko lastniki avtomobilov z dvolitrskim motorjem nadvse ponosni, sedaj pa so se razmere malo spremenile; nič ni nenavadnega namreč, če ima motor prek 150 konjskih moči. Focusov motor se kljub temu izkaže za dovolj zmogljivega, da si voznik lahko privošči tudi bolj športno vožnjo, k temu pa precej pripomore njegov zvok. Ta je za ušesa prijeten, a ne preglasen.

Pozitivna stran motorja je tudi njegova prožnost pa veselje do vrtenja v visoke vrtljaje (kar je tudi predpogoj za to, da iz njega izvlečete vse, kar se da), manj pa navdušuje njegova poraba. Ta se zna brez težav gibati okoli številke 12 litrov na 100 prevoženih kilometrov, še posebej če je ob tem neprestano vključena klimatska naprava, tako kot v času, ko smo ga imeli na preskusu. Toda o tem nekoliko kasneje.

Z nežno nogo na stopalki za plin se da porabo zmanjšati za dober liter, kaj več pa ne. Motorno moč proti kolesom prenaša ročni petstopenjski menjalnik. Njegova ročica ima kratke in natančne gibe, ki kar kličejo po hitrejši vožnji. Gre za enega boljših delov avtomobila, dobro pa so se odrezale tudi zavore, predvsem po zaslugi dobrega občutka na stopalki in zaradi svoje odpornosti do pregrevanja.

Del zaslug za to gre nedvomno pripisati tudi zelo "zračni" obliki lahkih platišč, ki pri opremi Trend, kakršno je imel testni Focus, sodijo na seznam serijske opreme - razen klimatske naprave.

Klimatska naprava v testnem Focusu je bila posebne vrste. Ker je Focus v Slovenijo prišel brez nje, so jo pri slovenskem uvozniku dali vgraditi naknadno. A ne originalne Fordove, kar se je pri avtomobilu seveda poznalo. Klima je odžrla velik kos motornih zmogljivosti, precej več, kot smo sicer vajeni pri Focusih s serijsko klimatsko napravo, poleg tega pa njeno delovanje ni bilo ravno vzorno. Pri 30 stopinjah zunanje temperature ji je komajda uspelo ohladiti vozilo na znosno temperaturo. Nauk zgodbe: naročite si Focusa s serijsko (oziroma Fordovo) klimatsko napravo.

Oznako Made in Slovenia bi lahko, tokrat brez kritike, prilepili še enemu delu testnega Focusa - njegovim sedežem. Ti so bili usnjeni, preoblečeni v Industriji usnja Vrhnika. Ker pri Focusu sicer ni mogoče naročiti v usnje oblečenih sedežev, so se pri uvozniku (pravilno) odločili, da to možnost ponudijo s pomočjo slovenskega partnerja. Izdelava je odlična, videz tudi. Gre torej za možnost, o kateri je vredno premisliti. Tudi cena ni previsoka.

Ostanek avtomobila je skoraj povsem enak, kot smo ga vajeni že pri drugih Focusih, če seveda ob tem odštejemo dejstvo, da so na bokih le po ena vrata. To pomeni bolj agresivno, športno obliko, a tudi težji dostop do notranjosti, čeprav se prednji sedeži dovolj umaknejo, da za plezanje na zadnje sedeže niso potrebne akrobatske spretnosti. Pet vrat ima pač svoje prednosti.

Ostanek zunanje oblike je enak kot pri petvratnem Focusu, razočarale so nas le luči, ki dajejo premalo svetlobe, da bi bila nočna vožnja prijetna. Zato pa je toliko bolj prijetna ergonomija. Sedi se udobno, vse komande so na dosegu roke, armaturna plošča pa je pregledna in prijetna na pogled. Tudi potniki na zadnjih sedežih se ne bodo preveč pritoževali nad pomanjkanjem prostora, prostornina prtljažnika pa je približno tolikšna, kot bi jo pri avtomobilu tega razreda pričakovali.

Oznaka trend pomeni dokaj bogato serijsko opremo. Klimatske naprave na tem seznamu sicer ne boste našli, zato pa vas bodo razveselili centralno zaklepanje z daljinskim upravljalnikom, lahka platišča, prednje meglenke, električni pomik stekel in volanski obroč, oblečen v usnje. Radio, klimo in bočni zračni blazini (tako opremo je imel testni Focus) je treba doplačati.

In podvozje? Je odličen kompromis med športnostjo in udobjem. Natančneje gledano, je sicer bolj športno kot udobno, a vseeno dovolj mehko, da se v kabino prebijejo le najbolj ostri sunki izpod podvozja. Hkrati to pomeni malo nagibanja v ovinkih, dobro lego na cesti, s katero bodo zadovoljni tudi tisti, ki jih ne moti, da zadek lahko zdrsne, oziroma si to celo želijo.

Focus v tej različici si torej nedvomno zasluži oznako "nekaj vmes". Ni športnik, a tudi povprečna družinska limuzina ne. Tisti, ki iščejo oboje in so na račun kompromisov tu in tam pripravljeni potrpeti, znajo v njem najti dobrega partnerja.

Dušan Lukič

Foto Uroš Potočnik