Uspešnic se ne loteva s krampom in macolo, kar seveda vedo tudi pri Fordu. Ko je čas za pomladitev, morajo biti spremembe umirjene in raje konservativne kot takšne, ki bi v imenu drugačnosti pokvarile dotedanje dosežke.

Zato se seveda ne gre čuditi, da so spremembe majhne – so pa dobrodošle. Dnevne luči v LED-tehniki, recimo, pomenijo, da vozniku ne bo treba vedno ročno prižigati in ugašati luči. Prestavite jih na avtomatiko in avto bo dnevne luči sam zamenjal z zasenčenimi, ko bo vidljivost dovolj slaba. Majhen korak za avtomobilski svet (večina tekmecev to že dolgo pozna), velik za S-Maxa. In to je navzven (razen zadnjih luči LED) tudi skoraj vse, po čemer boste tega S-Maxa lahko ločili od predhodnika.

Ostaja najbolj športna oblika med vsemi enoprostorci, ostaja pa tudi najboljša kombinacija med udobjem in športnostjo podvozja. Kljub dobremu blaženju neravnin nagibanja na ovinkasti cesti ni preveč, volan ostaja natančen in z dovolj povratnimi informacijami, vse skupaj pa dopolnjujejo tudi dobro sedenje in pravilno odmerjene razdalje med sedežem, volanom in prestavno ročico (no, ja, vzdolžnega pomika sedeža bi lahko bilo v imenu prijaznosti do visokoraslih voznikov več, a vsaj do 190 centimetrov tega ne boste začutili).

Ostajajo pa tudi rahlo nepregleden merilnik hitrosti (z linearno skalo, ki v mestu ni dovolj natančna), (razen dveh odlagališč za pločevinke) pomanjkanje praktičnih odlagalnih mest ter praktičen sistem premikanja in zlaganja (dovolj prostornih in udobnih) sedežev zadaj. Pri prilagodljivosti se S-Max izkaže.

Oprema je zaradi oznake Titanium bogata. Tempomat in omejevalnik hitrosti (pohvalno! ), ogrevano vetrobransko steklo, tipalo za dež, seveda dvopodročna klimatizacija . . Škoda le, da se pri Fordu niso odločili vanj vključiti tudi sistema Bluetooth za prostoročno telefoniranje – stvar spada pod osnovne varnostne zahteve precej bolj, recimo, kot dvojna izpušna cev . .

Pogonska tehnika je v osnovi znana, a tudi tu malce pomlajena. Šeststopenjski ročni menjalnik (avtomobilu bi sicer precej bolje pristajala avtomatika, ki jo ponuja dvosklopčni menjalnik Powershift) je dovolj hiter in natančen, da je nevsiljiv sopotnik, 163-'konjski' dvolitrski turbodizel (tudi ta je malce pomlajen, vključno z višjim tlakom sistema skupnega voda in več šobami na vbrizgalnih ventilih) pa je odličen partner v prav vseh voznih razmerah – razen pri manevrih pri povsem majhnih hitrostih.

Tako pri speljevanju kot pri manevriranju po parkiriščih, recimo, motor rad ugasne. Za najverjetnejšega krivca lahko pravzaprav razglasimo elektronsko stopalko za plin, ki drobnih korekcij, ki so pogoste pri manevriranju s tisočakom vrtljajev, včasih ne sporoči motorju dovolj hitro. In potem ta ugasne . . To bodo sicer opazili le tisti, ki so navajeni počasne premike izvajati z motornimi vrtljaji tik nad prostim tekom, bolj odločni s tem ne bodo imeli težav.

Tehnika majhnih korakov se je tako še enkrat izkazala za pravilno. Prenovljeni S-Max je od predhodnika drugačen ne zato, da bi bil drugačen, ampak zato, da je postal še boljši.

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič