Testi -

Hyundai SantaFe CRDi

Hyundai SantaFe CRDi

Terencev, ki so to bolj po videzu kot po zmogljivostih, je na slovenskih cestah in v salonih že veliko. Izbira je velika, od najdražjih z zvezdo ali propelerjem na nosu pa do tistih cenejših, ki niso veliko dražji od povprečnega družinskega avtomobila.

Prenesi PDF testa Hyundai SantaFe

V to kategorijo so se podali tudi pri Hyundaiu. Avto so poimenovali SantaFe, najprej pa so ga trgu ponudili v različici z dvolitrskim bencinskim motorjem. Kombinacija je bila sicer povsem dobra, toda pogrešali smo predvsem več moči oziroma navora, ki bi dala avtomobilu nekaj živahnosti tudi na avtocesti, in seveda nižjo porabo.

Oboje se je zgodilo, ko je SantaFe dobil dizelski motor. Oznaka CRDi pove, da gre za dizel nove generacije s sistemom skupnega voda, zmore pa na papirju ne prav pretresljivih 112 konjev. Bolj razveseljiv je podatek o navoru, ki ga je za 255 njutnmetrov pri 2000 vrtljajih v minuti. V praksi se izkaže, da gre za dobro kombinacijo.

Motor je dovolj kultiviran, da vozniku neprestano ne oznanja, da gre za dizel, čeprav se po tej plati še ne more primerjali z najsodobnejšimi tovrstnimi evropskimi izdelki. Zato pa so njegove zmogljivosti dovolj velike, da se več kot tono in pol težak avtomobil premika dovolj živahno.

Na papirju so zmogljivosti SantaFeja sicer slabše kot pri njegovem bratu, gnanem z dvolitrskim bencinskim motorjem, toda v praksi daje vozilo precej živahenejši občutek, privoščiti pa si je mogoče tudi precej več lenarjenja z menjalnikom.

In največji plus: za skorajda enake zmogljivosti boste na bencinskem servisu plačali mnogo manjši davek. Poraba je presenetljivo zmerna, pa še dizelsko gorivo je malenkost cenejše. Manj konjev je bolje? Včasih drži tudi to.

Ostanek SantaFeja je znan. Armaturna plošča je zanimivih, zaobljenih oblik, ki se jih je treba najprej privaditi, za višje voznike bi bilo lahko za volanom več prostora (enako velja tudi zadaj), na splošno pa je SantaFe naravnan predvsem na (poceni) udobje. Njegove sposobnosti na terenu so omejene, kar dokazuje dejstvo, da nima reduktorja, pa tudi to, da je na njem odločno preveč plastičnih obrob, da bi ga človek mirne duše in vesti pognal po blatnem klancu skozi grmovje.

Pa čeprav bi to njegova mehanika, skupaj s štirikolesnim pogonom s centralno visko sklopko, brez težav prenesla.

SantaFe je namreč natančno tisto, kar napoveduje njegova oblika: terenec, ki se najbolje znajde na asfaltu, in v kombinaciji z dizelskim motorjem se na njem znajde zelo dobro.

Dušan Lukič



Komentiraj: