Razlogov za to ni treba iskati z lupo. Je že res, da je bil Sorento izdelan že leta 2002, a zdaj je doživel pomembno prenovo, ki je njegovo zunanjo podobo (nova odbijača, od kroma že kar sijoča maska, drugačna platišča, prednje luči za čistejšim ‘steklom’ …) spremenila ravno toliko, da je Kijin SUV še vedno elegantno-športno-terenskega videza.

Novosti so tudi v notranjosti (kakovostnejši materiali, drugačni merilniki), a bistvo je v posodobljeni tehniki. Opazen napredek, tudi zaradi izpolnitve norme Euro 4, so Korejci storili pod motornim pokrovom. Že znani

2, 5-litrski turbodizelski štirivaljnik ima za kar 21 odstotkov več moči in tudi več navora, zdaj 392 Nm. V praksi se 170 ‘konjev’ izkaže za zelo zdravo čredo, ki lahko Sorenta tudi na avtocesti naredi za člana prvega napada. Zlahka doseže hitrost 180 kilometrov na uro, v prodajnih katalogih nič kaj blesteč podatek o pospešku od nič do 100 km/h (12, 3 sekunde) pa se po opravljenem praktičnem poizkusu zdi kot tiskarska napaka.

Občutek je, da pot do 100 km/h mine prej kot v dobrih 12 sekundah. Posodobljen agregat nikakor ne daje občutkov podhranjenosti in vas prepriča, da ga vzamete za svojega. Tudi zaradi navora, ki pride prav pri vleki prikolice (tu je Sorento med specialisti) in pri vožnji v (blaten, zasnežen, ali povsem suh) klanec. Čeprav je motor še vedno med glasnejšimi, se oddolži z dobro prožnostjo. Na testu Sorenta je bila v paketu še druga novost, petstopenjski samodejni menjalnik.

Menjalniku, ki mu na avtocesti zmanjka šesta prestava (manjša žeja, manj hrupa! ), samodejni način pretikanja ne povzroča težav, saj je reakcijski čas ustrezen. Enako je tudi pri ročnem pretikanju, kjer je zamik med ukazom in dejansko menjavo prestave povsem sprejemljiv. Kar se tiče cukanja ali zmede, ker se menjalnikova pamet ne sklada z voznikovimi željami (recimo pri prehitevanjih), je tudi na tem področju videti, da ima Sorento urejeno ‘podstrešje’.Temelj tega je tudi obilica navora in res zadovoljiv agregat, ki pa ima le enega slabega partnerja: vzmetenje.

Čeprav so se pri prenavljanju posvetili tako blažilnikom kot tudi vzmetem, Sorento na asfaltnih grbinah še vedno stresa in ob posredno nastavljenem volanskem servu vliva pogum predvsem na ravnih predelih. Med ovinki opravlja vlogo dostojnega prevoza, ni pa dirkaško nastrojen, kar lahko voznik in potniki ugotovijo že po nekaj hitreje odpeljanih ovinkih, v katerih se Sorento nagiba bolj kot večina tekmecev. Je pa po vodljivosti vseeno boljši od kakšnega precej mlajšega konkurenta.

Sistem ESP, ki hitro reagira in včasih precej opazno popravi smer Sorentove vožnje, je mogoče tudi izklopiti. Priporočamo ga posebej na kakšnem odprtem makadamskem ali kolovoznem odseku, kjer se omenjeno mehko nastavljeno vzmetenje izkaže kot zelo dobrodošlo. Vodenje po neasfaltiranih poteh je še vedno prepričljivo. Preostale tehnikalije so bolj ali manj znane in preizkušene: štirikolesni pogon z reduktorjem, dokupiti pa je mogoče tudi zaporo zadnjega diferenciala.

Notranjost testnega Sorenta je razvajala z elektronsko nastavljenim voznikovim sedežem, električnim paketom (pomik vseh štirih stranskih šip in ogledalc), ogrevanima prednjima sedežema, usnjenim paketom, dvopodročno klimatsko napravo, tempomatom, Kenwoodovim avdio-video sistemom z Garminovo navigacijo . . Nekateri minusi ostajajo. Recimo le po višini nastavljiv volanski obroč, štrleča zunanja antena, ki kliče na dvoboj vejevje, ter potovalni računalnik, ki ga je Sorento vendarle dobil, a je na manj primernem mestu, ob bralnih lučkah, povrhu vsega pa ga tudi ne razganja od podatkov: ni povprečne, ni trenutne porabe, kaže ‘le’ domet s preostalo količino goriva v posodi, smer potovanja (S, J, V, Z) in podatek o povprečni hitrosti vožnje.

Sorento ni terenec, v katerega bi sedali z blatnimi škornji in v prtljažnik metali sobotni ulov. Notranjost je za kaj takega preveč pres­tižna, prtljažnik pa preveč dobro obdelan. Ločeno odpiranje šipe prtljažnika (tudi z daljincem! ) je pač namenjeno polnjenju nič kaj strašno velikega prtljažnika s špecerijo. Zadnja klop je deljiva v razmerju tretjina : dve tretjini, njeno zlaganje v tla pa prinese ravno dno povečljivega prtljažnika. Zdi se, da so Korejci mislili na Sorentove potnike, saj je odlagalnih mest dovolj, predal pred sovoznikom se zaklene, nad glavama prednjih potnikov pa sta kar dva predalčka za očala. Tudi pokrov za dolivanje goriva se odpre na gumb.

Mitja Reven

Foto: Aleš Pavletič