Mazda je, kaže, ponovno našla sama sebe. Pred kakim desetletjem so navduševali z obliko avtomobilov vseh velikosti, kjer so nastopali, potem so se nekako izgubili v (sicer dobrem) povprečju. Toda povprečje ne zagotavlja dobrih rezultatov.

Z Mazdo6, Evropi predstavljeno lansko pomlad, so se ponovno našli, čeprav bi to lahko bila le svetla izjema. Ampak zdaj vemo: po Dvojki je prišla Trojka, ki kot kombilimuzina nadaljuje dobro zastavljeno delo Šestice. Mazda3 nosi nov Mazdin obraz in ima krog in krog nežne karoserijske obline; dinamičen videz celote utegne enako zamotiti žensko in moško oko, ki - ob vsem naštetem - cenita skladnost in sodobnost linij.

Čeprav ima lepo zgodovino in navsezadnje pri marsikom tudi dober imidž, je Mazdi 323 očitno odklenkalo. Od številke, ki jo poznamo (le kdo bi rekel) že od leta 1963, je ostala le trojka, ki (tako kot doslej) označuje avtomobilski velikostni razred pri Mazdi.

Govorimo seveda o spodnjem srednjem razredu, tistem, ki ga pri nas vodita Mégane in Golf, pa tudi preostali niso daleč, saj je ta razred še vedno močno priljubljen; ker je avtomobil tega razreda lahko prvo (in edino) prevozno sredstvo v družini, lahko pa je tudi drugi avtomobil ali avtomobil samskih ljudi. Skratka, pestro.

Spopad je torej že v začetku zagotovljen in kdor namerava v njem sodelovati neopazno, mora imeti »v rokah« dobre argumente. OK; Mazda3 je čedna, ampak čedni so tudi tekmeci. In okusi so seveda različni. S svojo čednostjo se je pravzaprav le uvrstila v drugi krog.

Tako kot Mazda2 je tudi Trojka nekoliko samosvoja: po merah, predvsem notranjih, sili za razred ali vsaj za pol navzgor. To je lahko nerodno le, če imate majhno garažo ali če vam v prometu vsak centimeter povzroča nepremostljive težave, sicer so centimetri človeku prijazni. Občutek prostornosti na prednjih sedežih je navdušujoč, predvsem se bosta oba potnika zavedla radodarne širine. Na zadnji klopi sicer še vedno ni razkošja za tri odrasle, vendar ga je težko najti tudi pri precej večjih avtomobilih.

Če njena zunanjost vzbudi spontan vzklik: »Uau, glej! «, to ni nujno za notranjost. Ne, ne, ne ustrašite se: je čedna, v celem OK, ni pa tisto, kar bi morda pričakovali glede na njeno zunanjost. V celem avtomobilu prevladuje ne glede na izbrani material črnina, ki pa ne deluje turobno - predvsem zaradi prijaznih oblik. Armaturna plošča oziroma njeni (predvsem) vozniku namenjeni dve tretjini sta - če mi dovolite uporabiti angleški izraz - zelo »stylish«. Trojni okrogli merilniki, ki bi lahko mirno krasili tudi izrazito športen avtomobil, volanski obroč športnega oblikovanja in dobrega oprijema ter avdioklimatski osrednji del so pretkano zložene komponente, ki jih je tudi prijetno in lahkotno upravljati.

Zamere smo sicer našli, spotaknili smo se ob osrednji zaslon, nabit s podatki. Gosti namreč digitalno uro ali (podatkovno ne prav bogat) potovalni računalnik, radijsko frekvenco, (shematsko) prikazuje nastavitev (sicer samodejne) klimatske naprave ter kaže nastavljeno temperaturo notranjosti ali zunanjo temperaturo. Zadeva močno spominja na večjo Mazdo6, zato so tudi zamere enake: zaradi številčnosti podatkov in (pre)majhnih mer se nekateri podatki izmenjujejo, kar pomeni, da niso na voljo istočasno. Je pa res, da Mazda3 (med merilniki) ponuja dvojni dnevni števec prevoženih kilometrov, kar sicer res ni kakšna »hi-tech« iznajdba, je pa nadvse uporabna in marsikateri avtomobil je nima.

Navajeni iz Mazd prejšnje generacije smo pogrešali nekaj takratnih uporabnih rešitev: predal na sredi (na vrhu) armaturne plošče, pomično zadnjo klop in prekucljivo naslonjalo sovoznikovega sedeža. Še več: Mazda3 nima niti zložljivega sedalnega dela zadnje klopi, čeprav to ponuja večina tekmecev. Kljub temu pa je po tretjini deljivo zadnje naslonjalo, kar omogoči postopno večanje prtljažnika. Toda Trojka razveseli s številnimi manjšimi predali za drobnarije, ki so obenem tudi zelo uporabni. Tako velikega predala na armaturni plošči pred sovoznikom še nismo videli v tem razredu, velik predal je tudi pod komolčno oporo med sedežema, nad njim pa je še en manjši predal.

Odprti predali so še v vsakih vratih in mest za pločevinke (ali pollitrske plastenke) je kar šest - in vsa dobro držijo embalažo. Tu pa še ni konec: pod dnom prtljažnika, ki ga vidite, ko odprete zadnja vrata, je še dodaten prostor, razdeljen na tri predale, namenjene drobnarijam, po katerih ne posegate zelo pogosto. Vse skupaj precej pripomore k dobremu počutju med vožnjo.

Tudi sicer je takšna Mazda3 dobro opremljena, vštevši varnostni paket s šestimi blazinami in z elektronskim stabilizacijskim sistemom; razen morda predvajalnika zgoščenk ne boste veliko pogrešali. Celo samodejni pomik bočnih šip v obe smeri ima, vzrok za (na obesku) daljinski upravljalnik osrednje ključavnice, ločen od ključa, pa tudi gotovo obstaja.

Oko je takoj zadovoljno z videzom sedežev in kljub skromni nastavljivosti (poleg osnovnih nastavitev lahko le voznikovemu nastavimo višino in usločenost ledvenega dela) je sedenje v Mazdi3 neutrudljivo. Nasploh se bo voznik pri delu počutil dobro: pravi položaj za volanskim obročem si zlahka nastavi in razmerje med obročem, stopalkami in prestavno ročico je pravšnje. Sedeži zagotavljajo nekaj bočnega oprijema in volanski obroč ter (na videz zelo kratka) prestavna ročica sta oblečena v usnje.

Vse opisano je osnova, ki se lahko nadaljuje v prijetno vožnjo. Dokaj trd volanski servo in nadpovprečno natančen ter komunikativen volan omogočata lahkotno krmiljenje s športnim pridihom, čeprav pridevnik »šport« nima z imenom te Mazde nič skupnega. Sport pri Mazdi pomeni kombilimuzinsko karoserijsko zasnovo (torej z vrati na zadku), kar naprej pomeni le, da bo Mazda3 kmalu na voljo tudi kot limuzina.

Ker sicer praviloma dobri sodobni dizli še vedno niso povsem prepričali Slovencev, bo prav takšen motor verjetno najboljša (bencinska) izbira za Trojko. Njegove zmogljivosti so prijetno presenečenje, saj pri današnjih strogih izpušnih normah bencinski stroji vse teže dihajo. Mazdin motorček je pravo nasprotje: v celotnem delovnem območju je prijetno odziven in vedno ponuja nekaj malega zaloge navora oziroma moči. Prav posebej športen sicer ni, ponuja pa dovolj, da se je z njim prijetno peljati. Tudi večja obremenitev avtomobila (več ljudi in/ali več prtljage pa tudi vzponi) ne kvari prvega vtisa. Zadovoljen je z »le« petimi prestavami, ki so skupaj s prestavo v diferencialu dobro izračunane, da so pospeševanja pri različnih hitrostih dovolj intenzivna, obenem pa je tudi največja hitrost še varno v »zelenem« območju motornih vrtljajev.

Motor je lahko tudi hvaležno varčen, če ste nežni s sicer zelo občutljivo stopalko plina, vendar poraba krepko naraste, če se v vas zbudi želja po hitrejši vožnji. Tako se lahko približate tudi številki 14 (litrov za 100 kilometrov), ampak vodenje avtomobila je takrat tudi po zaslugi dolgo nevtralne lege na cesti prav uživaško. Kdor se rad približa fizikalnim mejam (in zna krotiti avtomobil), bo znal izkoristiti tudi rahlo bežanje zadka pri odvzetem plinu - in si bo takrat morda zaželel še zmogljivejši pogonski stroj.

Ampak za zelo dober vtis celote zadostuje mehanika, ki smo jo tule preskusili. Svetovljanstvo ali biti všeč zahtevnim Evropejcem bo Mazda3 zlahka dosegla. Navsezadnje tudi z razmerjem med ceno ter dobljenim paketom avtomobila in njegove opreme.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič