Testi -

Mazda6 Sport Combi CD163 TE Plus

Mazda6 Sport Combi CD163 TE Plus

Tisti, ki nas približno redno kupujete in prebirate naše teste, dobro veste, kako ti nastajajo. Avtomobile prevzamemo za obdobje 14 dni, jih natančno pomerimo in premerimo, Aleš in Saša jih poslikata (za to si po navadi vzameta en dan), preostali pa ves ta čas budno ocenjujemo (tudi) najmanjše detajle v in na avtomobilu, si vestno zapisujemo opazke in kritično ocenjujemo delo inženirjev. In na koncu vam to postrežemo na papirju.

  • Mazda6 Sport Combi CD163 TE Plus
  • Mazda6 Sport Combi CD163 TE Plus
  • Mazda6 Sport Combi CD163 TE Plus
  • Mazda6 Sport Combi CD163 TE Plus
  • Mazda6 Sport Combi CD163 TE Plus
  • Mazda6 Sport Combi CD163 TE Plus
« nazaj naprej »

6 fotografij

Prenesi PDF testa Mazda 6

Dober sedež – slab sedež, prostorna kabina – utesnjen prtljažnik, športno podvozje – udobno dušenje neravnin, odločno odzivanje – nekomunikativno vračanje informacij … in na koncu poraba goriva, ki prav nikoli ne doseže številk, ki jih obljubljajo tovarne.

Tokrat smo se stvari lotili drugače. Mazdo6 SPC smo vzeli na test, da bi se z njo odpravili na dolgo pot in ugotovili, kako varčen je lahko avtomobil s 120 kW in 360 dizelskimi Nm pod motornim pokrovom.

Kar se tiče prostora, ni dvomov: ker sva šla na pot le dva, je tega v izobilju in resnica je, da bi zraven brez težav prisedla še dva in bi bila pot še vedno udobna – tudi če bi se v Francijo odpravili na tedensko smučarijo, in ne le za tri dni, na kongres, v osrčju Provanse.

Navigacijska naprava je v soboto zjutraj, tik pred odhodom, na zaslonu izpisala, da je pot do tja dolga 827 kilometrov, kar pomeni dobrih osem ur vožnje, če na italijanskih avtocestah in cestah nad Azurno obalo ni nepredvidenih zastojev.

»Hm, tole ne bo samo test varčnosti, ampak tudi vzdržljivosti, « sem pomislil. Cilj, ki sem si zastavil v glavi, je bil, da do tja prideva brez postankov in z eno samo posodo goriva. »Bo šlo? « Zase sem vedel, da bo. Konec koncev smo s kolegi iz redakcije prevozili tudi daljše razdalje in nemalokrat v enem kosu. Bolj me je skrbelo za Mazdo.

Pa ne zato, ker tega ne bi zmogla, ampak ker sem se bal, da je preveč požrešna. Slabih 1.500 kilogramov osnovne mase ni malo, 163-'konjski' hlevček spredaj zahteva svoje, ob tem pa posoda za gorivo sprejme le 64 litrov goriva.

S porabo, ki smo jo lani marca prav takšni Mazdi izmerili na testu (9, 6 l/100 km), je bilo jasno, da se ne bo izteklo po mojih načrtih. Tudi če bi posodo izsušil do zadnje kapljice, bi z Mazdo prevozil kvečjemu 667 kilometrov.

K mojim načrtom me je ponovno spodbudil podatek, ki sem ga po naključju našel v knjižici z navodili: kombinirana poraba goriva te Mazde naj bi po zagotovilih tovarne znašala le 5, 5 litra plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov.

»Opa, to je pa nekaj povsem drugega, « sem si rekel. Če je to res, potem s 64-litrsko posodo brez težav prevozim 1.163 kilometrov. Se pravi celotno pot do Provanse in še 342 kilometrov poti nazaj. Edini dvom, ki se mi je porajal v glavi, je bil, da še nobenemu od naših testnih voznikov testne porabe ni uspelo približati tovarniški, kaj šele doseči!

»Nič, bo vsaj pot manj dolgočasna, « sem si mislil in se pognal proti Fernetičem. Ker nerad tvegam (če ni nujno), sem tam dolil gorivo (do vrha in še malo čez), prečkal mejni prehod, zavil na avtocesto in se s hitrostjo 135 km/h, v zmernem tempu, ki ga je vzdrževal tempomat, usmeril proti zahodu.

Po dobrih 400 prevoženih kilometrih je bilo stanje na poti približno takšno: dosežena povprečna hitrost – OK, stanje obeh zadnjic – OK, počutje – OK, poraba goriva – presenetljivo OK.

Takrat mi je bilo že jasno, da podatek o porabi goriva z marčevskega testa ne drži. Tale Šestka na odprtih poteh pije krepko manj. In to je dober občutek! Hkrati pa me je začel vse bolj jeziti potovalni računalnik, ki sicer ponuja zadovoljivo število podatkov, toda za izpis na zaslonu lahko v podmeniju izberete le dva.

Da si s tem ne bi preveč kvaril dobrega počutja, sem se raje prepustil prijetnejšim stvarem; neutrujajočemu položaju sedenja, udobni notranjosti, prijetnemu, skoraj neslišnemu brnenju motorja v srednjem delovnem območju in odličnemu zvoku, ki ga v tej opremi pričara ozvočenje Bose. In dobrih osem ur dolga pot je minila, kot bi mignil.

Že dva dni kasneje naju je čakala povsem enaka pot nazaj. Tik pred odhodom sem ponovno napolnil posodo z gorivom (tokrat le do vrha in nič čez), se pognal proti vzhodu ter se po slabih devetih urah vožnje ustavil na bencinski črpalki na Tržaški cesti v Ljubljani.

Dnevni števec kilometrov je takrat kazal 865 prevoženih kilometrov, posodo za gorivo pa sem napolnil z novimi 56, 8 litra goriva.

In kaj naj napišem za konec? Očitno drži, da pri Avto magazinu nimamo najlažjih nog in da porabe, ki jih dosegamo na običajnih 14-dnevnih testiranjih, niso vedno merodajne.

Toda če ste lastnik takšne Šestke, potem se od zdaj mirno lahko pohvalite, da vam ne pije več kot 6, 5 litra na 100 prevoženih kilometrov. Pa tudi, da ta podatek ni zrasel na vašem zelniku, ampak so ga izmerili pri Avto magazinu.

Matevž Korošec, foto:? Matevž Korošec



Komentiraj: