Recept: pri Mercedesu so v roke vzeli že tako varčno različico razreda C, torej 200 CDI, in jo dodelali. Eden najboljših načinov zmanjševanja porabe je zmanjševanje teže. Zato je tale C od 'klasičnega' lažji za dobrih 20 kilogramov.

Tanjše je, recimo, vetrobransko steklo (a akustična izolacija ni nič slabša, saj so uporabili novo folijo med dvema plastema stekla), lažja so lahka platišča (slaba dva kilograma za vsako, poleg tega pa je njihova oblika tudi bolj aerodinamična), lažja je zvočna izolacija med motornim prostorom in potniško kabino (in spet: hrupa zaradi tega ni nič več, res pa je, da tudi klasični C 200 CDI ni eden najtišjih dizlov v razredu).

Tudi Michelinove gume so namenjene predvsem varčevanju z gorivom – seveda poleti. Zimske gume na testnem Ceju so bile povsem klasične, kar pomeni tudi (relativno gledano, seveda) precej večjo porabo goriva.

Tisti z ostrim očesom bodo opazili tudi nekatere karoserijske spremembe: drugačna (nekoliko manjša in bolj aerodinamična) so vzvratna ogledala, zadnje luči imajo kanale, ki 'vlečejo' zrak s konca boka avtomobila in ga 'izpihujejo' zadaj in tako zmanjšujejo vrtinčenje (in posledično upor) za avtomobilom.

Dno avtomobila je popolnoma oblečeno v plastiko in skoraj povsem ravno, maska ima manj odprtin kot pri klasičnem C, špranje med lučmi in pokrovom motorja oziroma odbijači so popolnima zatesnjene . .

Zanimivo: zaradi zmanjšanja čelne površine vozila (in s tem zračnega upora) je ta C tudi centimeter in pol nižje nasajen od navadnega, a tega izza volanskega obroča ni opaziti – tudi v ovinkih ne. Prav tako ni opazno, da črpalka servovolana ne deluje ves čas, temveč le, ko voznik vrti volan (zanimivo pa je, da se pri Mercedesu niso odločili za električni servo), da je večina ležajev v prenosu moči optimizirana za čim manjše izgube, da so temu prilagojeni tudi zobniki v diferencialu, ki ima hkrati tudi za približno pet odstotkov daljše prestavno razmerje (daljša pa je tudi šesta prestava).

Zelo opazna, a slabo izvedena podrobnost je indikator v merilnikih, ki voznika opozarja, kdaj naj prestavi navzgor in kdaj navzdol. Zakaj slabo? Ker je njegovo signaliziranje odvisno le od motornih vrtljajev, ne pa tudi od tega, kaj voznik počne s stopalko za plin. In tako v (recimo) četrti prestavi začnete zavirati, da bi ustavili pred semaforjem, indikator pa vam še vedno svetuje, da pretaknete v peto ali celo šesto prestavo . . Površno.

Na srečo je ostanek Ceja tak, kakršnega smo vajeni: dobro sedenje z veliko prostora spredaj, precej manj prostora zadaj, zadosten prtljažnik, malce starikave oblikovalske poteze notranjosti in v celoti kompakten občutek . . Ali je razlika v ceni vredna prihranka pri gorivu (ki bo v največji meri odvisen od voznikovega sloga), si bo moral glede na svoje zahteve izračunati vsak sam.

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič