Bistvo CLC je namreč zelo preprosto: stara tehnika v novi obleki. Na oko to seveda ni opazno, res pa je, da je bil CLC med tistimi, ki so komentirali njegovo obliko, deležen bolj negativnih kot pozitivnih kritik. Za prve je bil ponavadi kriv njegov zadek, predvsem z velikimi in s precej oglatimi lučmi (takšne bodo, menda, na žalost tudi na prihajajočem novem razredu E), za druge dopadljiv, športen nos, ki je za razred boljši od preostanka oblikovanja avtomobila.

Da gre za novo obleko, a starejšo tehniko, da vedeti že notranjost. Tisti, ki poznate notranjost (predvsem armaturno ploščo, sredinsko konzolo in merilnike) prejšnjega razreda C, boste takoj prepoznali tudi CLC-ja.

Merilniki so enaki, enaka je (zastarela) sredinska konzola (predvsem radio), enak je volanski obroč z obvolanskimi ročicami, enaka je ročica menjalnika. Na srečo se tudi enako dobro sedi in na srečo so enako dobri tudi sedeži, a tisti, ki so pri Mercedesu bolj kot ne stalne stranke, utegnejo biti razočarani. Predstavljajte si lastnika prejšnjega in novega razreda C, ki se nameni ženi kupiti CLC-ja. Nad tem, da mu Mercedes še enkrat prodaja tisto, česar se je ob menjavi starega za novega C-ja že znebil, verjetno ne bo navdušen.

Manj težav bo z novimi lastniki avtomobila te znamke. Tem se bo (ve­rjetno) vse skupaj zdelo sprejemljivo – konec koncev je marsikateri lastnik Mercedesa pred leti za prvega MB A rekel, da to ni pravi Mercedes, pa se je vseeno lepo prodajal.

Preden skočimo pod kožo, še beseda ali dve o sedenju zadaj: tam je, če prednji sedeži niso potisnjeni povsem nazaj (kar se redko zgodi tudi pri voznikih zelo visoke rasti), dovolj prostora za otroke, če poti niso dolge, pa tudi za odrasle. Preglednost navzven sicer (zaradi izrazito klinaste linije na bokih) ni najboljša, je pa (več kot) dovolj velik prtljažnik.

Na njem se je 'bohotil' napis 180 Kompressor. To pomeni, da je pod motornim pokrovom že dolgo znani 1, 8-litrski štirivaljnik, podprt z mehanskim kompresorjem. Če bi bila zadaj oznaka 200 Kompressor, bi to pomenilo (iz enake prostornine) 135 kilovatov oziroma 185 'konjev', stoosemdesetka pa na žalost premore le 143 'konjev' in je tako drugi najšibkejši model za 200 CDI. Če ste bolj športne sorte voznika, bo takšen CLC za vas krepko podhranjen. A ker pri Mercedesu CLC-ju ne pravijo (več) športnik in ker je bil testni opremljen z doplačilno (2.516 €) petstopenjsko avtomatiko, je jasno, da je namenjen bolj 'počasnim' in na udobje navezanim voznikom.

Da je stvar malo shizofrenična, je poskrbel športni paket opreme, ki vključuje možnost ročnega pretikanja z ročicama ob volanskem obroču (kar je za ta le petstopenjski, počasni in svojeglavi menjalnik nepotrebno), dvobarvno usnjeno oblazinjenje (odlično), okrasne dele iz aluminija (dobrodošla poživitev skupaj s karirastim ozadjem merilnikov), športne stopalke (prijetno očesu), trikraki športni volan (nujno), 18-palčna kolesa (odveč in nenaklonjeno udobju), nekaj zunanjih športnih oblikovalskih dodatkov, športni zračni filter in (tule citiram katalog) 'športen zvok motorja'. Tega so v tovarni v testnega CLC-ja verjetno pozabili vgraditi, saj se je oglašal z enakim, astmatično rožljajočim glasom kot vsi njegovi 'nešportni' vrstniki. Tudi kromani zaključki izpušne cevi niso pomagali, pa čeprav so menda (glede na njihovo priljubljenost na predelanih avtomobilih) odlično zdravilo za to.

CLC je nastal na platformi prejšnjega C-ja (to ste iz doslej zapisnega verjetno že ugotovili), zato si z njim deli tudi podvozje. To pomeni varno, a ne preveč zabavno lego na cesti, dokaj dobro požiranje neravnin (če ne bi bilo športnih, 18-palčnih gum, bi bilo še boljše) in na splošno bolj potovanje kot 'športanje'.

Komu je torej CLC namenjen? Glede na to, kakšen je in kaj ponuja, bi lahko rekli, da nezahtevnim voznikom, ki so novinci pri znamki in iščejo na pogled športen avto. Zahteve takšnih bo tak CLC izpolnjeval brez težav, če pa ste 'vozniško' zahtevnejši, izberite katerega izmed šestvaljnih modelov – ob njih si lahko privoščite sodobno, sedemstopenjsko avtomatiko (ki kot doplačilo stane skoraj toliko kot stara petstopenjska) . .

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič