Mini zdaj prihaja v novi preobleki na naše ceste. Dvomim, da bo dvignil toliko prahu, kot ga je prvi avtomobil s prečno postavljenim motorjem v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja, in da bodo o njem krožile tako barvite zgodbe, kot so o Miniju prve generacije, ki se še ni povsem poslovil.

Mini je bil tudi dirkač, z njim so drveli po rallyjih, tudi po Monte Carlu, skratka, Mini je bil univerzalen in raznolik, posebnež in preprostež, po svoji ceni pa dostopen skorajda vsaki študentki ali delavcu v tovarni. Na Zahodu, seveda, kajti pri nas je zaradi deviznega plačila, visokih carin in drugih birokratskih ovir samoupravnega socializma stal več od sicer večjega, zmogljivejšega in dražjega Austina 1300, ki pa so ga sestavljali v Novem mestu in je torej bil mnogo bolj ljudski od Minija. To je podobno, kot če bi danes Laguna stala manj od Megana, samo zato ker bi Laguno proizvajali v Novem mestu, Megana pa v Franciji.

Mini, tokrat v različici Cooper, kar pomeni več KM in boljšo, bolj športno opremo. Želeli smo si zelenega, kajpak, »british racing green«, ter belo streho in takega so nam v Münchnu tudi posodili. Prav nobenega delčka avtomobila ni, ki ne bi navduševal. In res se ob vsakem pogledu človek spomni na Minija. Sedenje je udobnejše, manj podobno sedenju v gokartu, volan je bolj pokončen, ličen z varnostno blazino v njem, ročka menjalnika spominja na nekdanjo, pa vendar je povsem moderna in zelo ergonomična.

Skratka, inženirji v Münchnu so se očitno dolgo vozili s starimi Miniji in si temeljito zapomnili ali zabeležili vse, kar je v Miniju posebnega, in tudi vse, česar ne smejo ponoviti. Tako je nastal malček, ki ima prav vse osnovne značilnosti nekdanjega Minija, ob tem pa nobene hibe svojega predhodnika iz petdesetih let. V Cooperju je pred voznikom manjši merilnik vrtljajev, okrogel seveda, na sredini pa ogromen merilnik hitrosti, v katerem je še nekaj drugih potrebnih informacij.

Velike številke poudarjajo spomin na Minija, ob tem pa voznika tudi brez pomislekov opozarjajo na prekoračeno hitrost, ki je z novim Minijem ni težko doseči. Čeprav na prvi pogled avto sploh ni dirkaški, ko ga zaganjate v drugi ali tretji prestavi, boste komajda verjeli, da lahko preseže hitrost 160 km na uro, in skrbeti vas bo začelo, da zdaj že vsi lastniki Puntov in Cors ne bodo hitrejši na avtocesti proti morju. Pa ni tako. Ko ga ženete v peti prestavi, se motor zlahka vrti tako visoko, da boste še prej, kot bi sploh verjeli, pri oznaki 200, kjer pa se hitrost počasi tudi ustavi. Toda občutek ostaja tak kot nekdaj.

Takrat se vam je v Miniju zdelo, da pri 100 km na uro letite, zdaj se vam to zdi pri 200 km na uro. Pri tej hitrosti je avto zelo glasen, torej ves čas opozarja, da ima raje nekoliko zmernejšo vožnjo. Inženirjem je vsekakor, sicer ne vem, kako, uspelo ohraniti nekdanjo lego Minija.

Tudi novi Mini se obnaša v ovinkih kot gokart, kmalu začne drseti iz smeri, potem pa imate občutek drsenja, ki se ne nehhhhhhhhhaaaaaaaaaaa . . Še in še lahko z njim drsite skozi ovinke, ob vsakem dotiku volana se malček odzove in oznanja svoje športno poreklo. Vožnja z njim po ovinkih je res pravi užitek. Pozabite na avtocesto. Če živite v Postojni ali kje drugje na Notranjskem, pozabite na cestnino in se vedno peljite po stari cesti. Do službe v Ljubljani boste prišli židane volje.

Če se boste odločili še za dodatke pri opremi, usnjene sedeže, pa sončno streho in še kakšno malenkost, bo poskrbljeno tudi za vaše udobje. Sprva sem se spraševal, zakaj pri Miniju niso upoštevali vsega, kar vedo o stranskem oprijemu pri sedenju, saj po sedežu v ovinkih še vedno drsite sem ter tja, nazadnje pa sem razumel namig.

Naj razvajenci sedanjega časa spoznajo, kako so se nekoč športno vozili skozi ovinke. Tudi na zadnji klopi ni veliko prostora, pri večjih potnikih spredaj nog ne smete imeti ali pa si jih lahko zavijete za vrat, če pa se sedeža pomakne nekoliko naprej, lahko nekdo za prvo silo sedi tudi zadaj. Vsekakor pa ne na potovanju do Dubrovnika.

Tudi za njegovo prtljago ne bo prostora, saj je Mini ohranil skoraj enako obliko prtljažnika, le da je zdaj nekoliko večji, že dva odrasla pa bosta zelo težko vanj stlačila vse za tedensko potovanje. A kaj ko novi Mini ni več namenjen potovanjem, družinskim obveznostim, prevozom na počitnice, shranjevanju ozimnice . . Zato ima zdaj sončno streho, kajti stari je ni potreboval, saj je imel skoraj vsak Mini rahlo zarjaveli prtljažnik za vse to, česar ni bilo mogoče stlačiti v prtljažni prostor ali za sedeža. In tega je bilo kar veliko. Sončna streha se je takrat pač končala s pogledom na debel dolenjski krompir ali pa pod gumijast čoln, ki si ga je družina napihnila že kar doma.

Zdaj je Mini avto, ki je namenjen . . ja, madona, res, komu pa je namenjen! ? Družinam ne, študentom prav tako ne, umetnikom, dvomim . . No, očitno je nekomu že namenjen, sicer ga BMW ne bi ponovno obudil v življenje. V Sloveniji ga za ta denar ne bo kupilo prav veliko nostalgikov, naš testni Mini stane v Nemčiji okrog 19 tisoč evrov (dobre štiri milijone SIT), za kar vam Revoz ponuja Laguno.

Že zdaj pa se postavite v vrsto, saj so čakalne dobe dolge, če želite biti nekaj posebnega, če se še zdaj z orošenimi očmi spomnite svojega ali sosedovega Minija, ki ste ga imeli od vseh svojih avtomobilov najraje. In če so vam ti štirje milijoni tako ali tako ležali na bančnem računu. Brez prave potrebe, da bi jih zapravili za kaj res uporabnega. No, morda kaže omeniti, da ta hip tudi Američani stojijo v vrsti za Minija. Tisti, ki ga želijo imeti med prvimi, ponujajo osem tisoč dolarjev več od uradne cene.

Miran Ališič

Foto: Aleš Pavletič