Leta 1999 je recimo Renault kupil 36, 8 odstotka Nissanovih delnic, kar pomeni, da sedaj Francozi odločajo, kaj se v Nissanu dogaja. Ampak kakšnih posebnih »posledic« na Nissanovih avtomobilih ni bilo videti. Ne leta 1999, ne leta 2000, ne leta . . Resnično?

Pravzaprav ne, kajti Renaultov vpliv na Nissan je najbolj opazen prav na novi Almeri Tino. Nissanu je enoprostorec tega razreda v prodajnem programu manjkal. In obljubljali so ga že pred dvema letoma, pa ga ni in ni bilo. In ko se je vendarle pojavil, je postalo jasno, zakaj je bilo treba nanj čakati.

Kakšna bi bila Almera Tino, če se ne bi »vmešali« renojevci, ne vemo, toda končni izdelek po sodelovanju Nissana z Renaultom je jasen. Dejstvo, da je Almera Tino precej podobna Scénicu, ne pomeni nič slabega. Teh podobnosti med Tinom in Scénicom pa je več, kot bi rekli na prvi pogled.

Navzven se družinskih vezi morda ne da takoj prepoznati, ampak oblika luči Tina je precej podobna tistim na Scénicu. Sicer je oblika karoserije tipična za enoprostorca, linija bokov se športno dviga, zanimiv pa je tudi zadek, ki je z boka sicer videti nekoliko neskladen z ostankom avtomobila, od zadaj pa tega občutka ne daje. Poživijo ga v strešna stebrička vgrajene zadnje luči.

Več podobnosti s francoskim bratrancem boste pri Almeri Tino našli v notranjosti, še posebej, če se boste lotili raziskovanja njenih bolj praktičnih lastnosti. Recimo lastnosti sedežev. V drugi vrsti so trije, ki se jih da pomikati, zložiti ali povsem sneti iz avtomobila, sistem, po katerem to počnete, pa je skorajda enak kot v Scénicu. To hkrati pomeni tudi, da sedeži niso pretežki in da je njihovo zlaganje, odstranjevanje in ponovno nameščanje preprosto opravilo, ki vam že po prvem poskusu ne bo toliko presedlo, da tega ne bi počeli nikoli več.

Prav na račun te prilagodljivosti je Tino zelo uporaben avto, saj se z nekaj potezami iz udobnega avtomobila za prevoz petih oseb spremeni v mini kombi. Za potnike zadaj je nasploh dobro poskrbljeno, saj je prostora za glave in kolena dovolj, zadaj je tudi 12-voltna vtičnica, da se lahko otroci zabavajo z različnimi (ponavadi glasno piskajočimi) elektronskimi igračkami, mizice na hrbtih prednjih sedežev pa bodo zagotovile tudi mirno malicanje in manj kečapa na zadnjih sedežih.

Veliko je tudi skritih predalčkov. Tako kot v Scénicu boste dva našli v tleh pred zadnjimi sedeži, v levem je nameščena celo mini košarica. Tisti, ki čez mejo občasno radi odpeljete tudi kaj, česar uradno ne bi smeli (ali pa si ne želite plačati carine za kako malenkost), boste veseli še nekaj skritih predalčkov, recimo pod zadnjimi sedeži, ki jih, če ne preberete tega testa ali pa navodil za uporabo, odkrijete bolj po naključju.

Noben od teh predalčkov sicer ni dovolj velik, da bi v njem tihotapili televizor, znajo pa priti še kako prav pri kakih počitniških potepanjih, ko je treba med ogledom mesta recimo varno spraviti kako dragocenejšo drobnarijo. Za dostop do nekaterih izmed teh predalčkov bi morali namreč tisti, ki bi hoteli iz njih kaj ukrasti, ne le vlomiti v avto, temveč ga skorajda razstaviti na polovico.

Tipično enoprostorska je Almera Tino tudi na prednjih sedežih. Na njih se sedi dokaj visoko (ampak ne previsoko, saj je sedež nastavljiv), volan je precej oddaljen od voznika, stopalke so nekoliko preblizu - skratka ima vse značilnosti sedenja v večini manjših in večjih enoprostorcev. Sedeži imajo malo prekratko sedalno površino, sicer pa so tudi na daljših poteh dovolj udobni.

Zanimiva je oblika armaturne plošče, na kateri prevladuje velik okrogel merilnik hitrosti, medtem ko je merilnik vrtljajev precej manjši, kot da bi oblikovalci hoteli poudariti še družinskost Tina. Pa jim tega pravzaprav ne bi bilo treba, saj se dobro znajde tudi v rokah bolj športno »poduhovljenega« voznika.

Podvozje namreč ni po francosko mehko, temveč je dovolj čvrsto, da se Tino v ovinkih ne nagiba kot jahta, volan pa je dovolj neposreden, da je pretikanje Tina skozi zaporedja ovinkov varno opravilo. Kljub malo bolj čvrstemu vzmetenju Tino na neravni cesti potnikov ne pretrese.

Manj dorasla voznikovim zahtevam, če so te večje od umirjene, družinske vožnje, sta motor in menjalnik. Slednji je sicer dobro izračunan, toda gibi precej dolge prestavne ročice so predolgi in preveč gumijasti, da bi bili desni roki v užitek. So pa zato vsaj natančni. Na umirjeno vožnjo je naravnan tudi motor. 1, 8-litrski štirivaljnik zmore umirjenih 114 konjev, kar ni številka, ki bi ob 1830 kilogramih največje dovoljene skupne mase vzbujala občudovanje, zato pa motor postreže z največ 158 Njutnmetri navora, ki je razporejen dovolj dobro, da se motor lahko pohvali z zadostno prožnostjo, da tudi hitrejše napredovanje po cesti ni nemogoče.

Res je, malo večje zmogljivosti ne bi bile odveč, a za vsakdanjo uporabo, ki ji je tak avtomobil tudi namenjen, je motor dovolj zmogljiv. Tudi zato, ker se njegova prožnost na koncu pozna tudi pri porabi. Ta je namreč ugodno zmerna, saj bo Tino zahteval le dobrih 10 litrov na 100 prevoženih kilometrov.

Za varnost je dobro poskrbljeno. Na testu EuroNCAP je Tino dobil štiri zvezdice, posebno dobro se je odrezal pri bočnih trčenjih, tudi po zaslugi prednjih in stranskih varnostnih zračnih blazin. Pri pasivni varnosti torej ni težav, dobro pa je poskrbljeno tudi za aktivno varnost. Poleg zanesljivega podvozja so tu še zanesljive zavore, ki so odporne na pregrevanje in opremljene z ABS in elektronskim razdelilnikom zavorne moči EBD.

Za udobje poskrbi tudi bogata oprema. Sem sodi klimatska naprava pa seveda električni pomik stekel in daljinsko centralno zaklepanje, k poglavju varnost pa sodijo tudi meglenke.

Almeri Tino se torej Renaultov vpliv pozna - in to ni nič slabega. Na ta račun je namreč dobila nekaj še kako pomembnih podrobnosti, ki ji krepko dvigujejo možnost za njen uspeh na trgu.

Dušan Lukič

Foto: Uroš Potočnik