Testi -
Kratek test: Nissan Tiida 1.6 16V (4 vrata)Visia
Nissanovi inženirji so se odločili, da bodo v Tiido vgradili vzdolžno pomično zadnjo klop, « smo zapisali pri testu kombilimuzinskega Nissana (AM 04/2008) in hvalili prilagodljivost notranjega prostora. Pri limuzinski različici bomo ta del izpustili.
Razlog je preprost: limuzinska Tiida, ki je od kombilimuzinske daljša za dobrih 17 centimetrov, ima fiksno zadnjo klop, torej se ne pomika vzdolžno kot pri kombilimuzini, kar pomeni, da je prostornina (osnovnega) prtljažnika ves čas enaka.
500 litrov velika luknja (ki je za 75 litrov večja kot pri petvratni Tiidi), pri polnjenju in praznjenju katere je zaradi visokega roba zadnjega odbijača treba biti previden, je tudi povečljiva. A ne tako kot bi lahko bila: prilagodljivost se namreč hitro začne in tudi konča le s preklopnima (tretjini, tretjina) naslonjaloma zadnje klopi, ki ustvarita nič kaj ugoden nekajdesetcentimetrski greben, ko sta preklopljena ob sedalni del. Če bi se ta premaknil (recimo dvignil proti prednjima sedežema), bi bila zgodba lahko drugačna.
Dodatna omejitev pa je še ožja luknja, ki loči prtljažni del od potniškega. Na velikost odprtine prtljažnih vrat sicer nimamo pripomb, velja pa omeniti pomanjkanje ustrezne ročke za zapiranje vrat prtljažnika. Ko je avtomobil (relativno) čist, še gre, v nasprotnem primeru pa se pripravite na umazano delo.
Videz? Že za petvratno Tiido velja, da ni udeleženka lepotnih tekmovanj, pri limuzini pa je opazen še kanček več zadržanosti, saj so oblikovalci obdržali videz prednjega dela in mu preprosto dodali ‘nahrbtnik’. Dodajte še takšno barvo, kot jo je imela testna Tiida, pa se ljudje na pločniku zagotovo ne bodo zaletavali v obcestne svetilke …
Po navadi zunanjost avtomobilov skriva njihovo notranjo predstavo. Tudi pri Tiidi je tako: notranji del je oblikovno sicer zadržan, a je hkrati necenen, kakovostno sestavljen, prijetno svetel, pregleden in poln odlagalnih prostor(čk)ov. Je dovolj svež, da se s tega vidika avtomobila ne naveličaš. Sedi se (pre)visoko tudi v najnižjem položaju po višini nastavljivega sedeža, preglednost pa je odlična tudi zaradi velikih steklenih površin.
Pri parkiranjih zna edino nepregleden zadek zahtevati večjo mero previdnosti. Notranjost je v tej opremi (Visia) tako bogata, da ne potrebujete kaj več dodatkov: vse stranske šipe v vratih žene elektrika, ima klimo (ročno) in električna ogledalca z neosvetljenimi gumbi za nastavljanje. Pogrešali smo potovalni računalnik oziroma podatke o porabi in dometu posode za gorivo ter podatek o zunanji temperaturi.
Na cesti se Tiida s tem 1, 6-litrskim bencinskim motorjem izkaže bolj, kot bi pričakovali, saj je konec koncev to vstopni motor ponudbe avtomobila. Agregat se rad vrti, podhranjenost mu je kljub relativno majhni prostornini tuja in v prostem teku vas lahko prelisiči, tako miren je. Pri prehitevanjih pretikanje sicer ne škodi.
Petstopenjskemu menjalniku, ki bi mu pri ocenjevanju veselja do dela takole od ena do pet prisodil dobro trojko, bi dobro dela še šesta prestava, saj se na avtocesti merilnik vrtljajev pri hitrosti 130 kilometrov na uro (v peti prestavi) že oklepa štirih tisočakov. Če greste še višje in s takšno hitrostjo potujete, boste morali govoriti glasneje, obiskati pa boste morali še kakšno dodatno bencinsko črpalko …
Tudi le po višini nastavljivemu volanskemu obroču se pozna, da so imeli inženirji pri izbiri jakosti serva v mislih predvsem lahkotno sukanje. Za 176 milimetrov ‘porejena’ zadnjica se izkaže za zajetnejšo, ko se v igro vmeša bočni veter, ki izkorišča tudi nekoliko mehkejše nastavljeno podvozje, ki je namenjeno predvsem na udobje (na)vajenim zadnjicam.
Sedi se na solidnih sedežih, ki zaradi zasnove in namembnosti avtomobila ne potrebujejo dodatne bočne opore, saj s Tiido ne boste vozili dinamično, če pa boste to poskušali, vas bo od divjanja odvrnilo nagibanje karoserije. Vrata se odpirajo dovolj široko, sedeži pa so postavljeni bolj k vratom, da bodo lahkotno vstopanje in izstopanje v to limuzino cenili predvsem starejši in vsi, ki jim je kaj do zdravja.
Zadaj se bodo sicer stisnili trije, a takšnega druženja ne bodo preveč veseli, saj bosta srednjega hitro motila pomanjkanje prostora za noge in trša sedalna podlaga, poleg tega pa tudi zaobljeni hrbtni del že na dva metra sporoča, da ne mara družbe. Le še nečesa ne razumem povsem: zakaj je v osnovni opremi radio s povezavo bluetooth, ESP-ja pa ni možno niti dokupiti?
Mitja Reven, foto:? Saša Kapetanovič
Komentiraj: