Čeprav je mehki terenec tega imena med prvimi iz tega razreda zapeljal na evropske ceste, že vse odtlej velja: da je X-Trail med sebi podobnimi najbolj terenski. To se, jasno, pozna tudi na cesti; kdor si bo zaželel hitrih ovinkov na asfaltu, naj pričakuje malo mehkejše podvozje in malo več nagibanja karoserije, kot bi si morda želel. Zato pa imajo pri Nissanu v ponudbi Qashqaia . .

Nova, druga generacija X-Traila je opazno boljša od prve v vseh pogledih, pa ne le v smislu logičnega napredka. Danes je X-Trail boljši, kot je bil prvi X-Trail v svojem času. Malce pomaga tudi tale (Renaultov) motor. V prostem teku z barvo zvoka jasno kaže, kakšen je princip njegovega delovanja, še malce bolj to kaže pri močnejšem pospeševanju iz nizkih vrtljajev.

Sicer pa je lepo vzgojen, povsem dovolj zmogljiv tudi za hitrejša premikanja (v ponudbi je še za 17 kilovatov močnejša različica) in le za hitra speljevanja se mora voznik vnaprej malce pripraviti – odzivnost iz prostega teka ni najboljša, navorsko pa je tam še preslaboten. Vrtljaje je za take manevre treba dvigniti na slabih 2.000 v minuti.

Toda ne glede na priganjanje in na razmeroma neugodno aerodinamiko je motor pohvalno varčen, saj nam porabe ni uspelo dvigniti nad 11 litrov goriva za 100 kilometrov, z mirno vožnjo pa je poraba hitro padla na dobrih osem litrov na 100 kilometrov. Ugodno.

Motor navduši v vseh pogojih. Pri 3.800 vrtljajih v minuti v šesti prestavi se po merilniku tak X-Trail pelje 190 kilometrov na uro; motor ne daje slutiti, da bi se naprezal. Trušč je takrat res nekoliko povečan, kljub omenjenemu mehkemu podvozju pa sta vodljivost in stabilnost zelo dobri. Takrat X-Trail deluje zelo potovalno. Zadnje je podkrepljeno tudi s številnimi predali in odlagalnimi mesti, pa z udobjem vožnje nasploh.

Samodejni vsekolesni pogon je odličen za namen tega avtomobila – pomaga premagati podlago, ki ji večina osebnih avtomobilov ni kos, med vožnjo pa skrbi tudi za (aktivno) varnost, saj je za to dovolj hiter. Po drugi strani pa je prepočasen za bolj športen način vožnje, ko bi si morda voznik zaželel lahkotnega hitrega premikanja po makadamskih podlagah z oddrsavanjem karoserije. A najbrž Nissanovi strategi tega niti niso imeli v mislih. Tipični kupci pa tudi ne.

Testni X-Trail je bil poln opreme, kar mu je na koncu tudi precej dvignilo ceno. Vsega morda povprečen uporabnik niti ne potrebuje, je pa vse to lepo imeti. Razen morda 'dostavniškega' zadnjega dela (kovinska pregrada z mrežo na zgornjem delu za zadnjo klopjo, brez zadnjih bočnih šip), ki precej omejuje uporabnost (prtljažnik, denimo, tako ni več podaljšljiv), kovinska mreža pa neprijetno ropota tam, kjer sicer podvozju uspe zadušiti tresljaje s slabe podlage.

Toda ta kos opreme je namenjen točno določeni ciljni skupini kupcev. Drugim seveda ni treba tega kupiti, lahko pa se razvajajo z dobrim avdiosistemom, z navigacijo, ki pozna tudi glavne dele Slovenije, z usnjem, z ogrevanima in električno nastavljivima sedežema ter še s čim. Verjetno eden izmed najuporabnejših kosov opreme pa je spet vstop in zagon motorja brez uporabe ključa.

Nissan ima to 'srečo', da si je privoščil delitev znotraj razreda; tako je Q-q lahko bolj podoben osebnemu avtomobilu, X-T pa bolj terenskemu. Večina tekmecev oboje združuje v enem. Kar pa, vemo, nikoli ni tako dobro kot (vsaj delna) specializacija. Zato je lahko X-Trail med tekmeci videti kot korenjak.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič, Vinko Kernc