Impresivno? Če bi sodil samo po lastniku Devetstoenajstke, ki se je na cesti pripeljal vštric in (mi) ob pogledu na tega Clia zadovoljno pokazal dvignjen desni palec, bi lahko rekel: zelo. Toda soditi po posameznikih nikoli ni bilo pametno. In še manj, če ti sodijo le na prvi pogled.

Paleta Cliov je bogata: so številni bencinski in številni turbodizelski, so tri- in petvratni, so črni in rdeči, so bolj ali manj opremljeni. To je ena stran. Na drugi je še en Clio - Renault Sport. Lahko ga seveda pri soprogi ’prešvercate’ kot ’malo bolj športen’ družinski avtomobil in povsem možno je, da vam tega nikoli ne bo očitala. A vseeno: njega gledamo in ocenjujemo povsem drugače.

Vrnimo se še za trenutek k soprogi. Tarnala bo, seveda. Nad dolgimi bočnimi vrati, nad preveč naprej postavljeno notranjo ročko za zapiranje vrat, nad neudobnim dostopom na zadnjo klop, nad stopnico, ki nastane, ko podaljšate prtljažnik s podiranjem klopi, nad tremi stikali (tempomat/opozorilnik za hitrost, ESP, osvetlitev armaturne plošče), postavljenimi daleč od oči (in leve roke) nekam na armaturni plošči tam levo spodaj, nad prostorom na zadnji klopi, ko bo na prednjem sedežu sedela njena mati; in to je v glavnem vse. Za čuda se ne bo pritoževala nad tistim, kar pričakujete: nad podvozjem in pogonom; tale Clio je namreč zelo prijazen.

To je verjetno edini Clio v tem trenutku, za katerega velja počakati, da gre mularija spat in da gospa sede pred televizor, potem pa rečete: »Grem en krog«. Ura je 22, prometa malo, vidljivost odlična, cesto poznate. Če še dobro vozite in to tudi radi počnete, sledijo užitki. S potnimi rokami.

Brez obotavljanja motor steče mrzel ali ogret in daje precej upanja z zvokom v prostem teku. Počutje v sedežu: zelo dobro! Volanski obroč: odličen! Se pravi: ergonomski, debel, za čuda (Renault! ) precej pokončen. Stopalke: dobre. Položaj za volanom: zelo dober. Prva (prestava) - gremo!

Če preveč razmišljate o konjih ali kilovatih in se izgubite v številkah, ki med drugim pravijo, da ima motor tega Clia 100 ’konj’ na liter prostornine, boste morda celo razočarani. V mestu ali na podeželju vas utegne presenetiti tudi kak star turbodizel. Ah, teorija in številke! Agresiven tale motor res ni in morda prav zato dama ne bo negodovala. Njej bo prijazen. Voznika, željnega adrenalina, pa bo zadovoljil šele, ko se bosta dobro spoznala. Pri bencinskih motorjih brez dodatnih naprav za stiskanje vstopnega zraka smo namreč navajeni, da zmogljivosti naraščajo zvezno z vrtljaji.

Aha, tudi pri tem Cliu, a na značilen način: že pri kakih 1.500 vrtljajih v minuti boste presenečeni, kako tudi v četrti prestavi odločno potegne. Potem, med 2.500 in 3.500, se pridruži še lep, dokaj tih, a nezmotljivo športno zamolkel zvok. Takšen, ki vabi, da se skozi predor peljete z odprtima šipama.

Potem pridejo ’srednji’ vrtljaji. Zvok ostaja, a nič več posebej prepričljiv pa tudi tistih pričakovanih zaznavno povečanih zmogljivosti stroja ni. Tu navadno gospa odneha in pretakne v višjo prestavo. Vi tudi? Škoda! Vztrajajte! 6.000. Zvok se vrne, tokrat v svoji dirkaški izvedbi, se pravi višjih frekvenc in precej glasnejši, in zmogljivosti lepo narastejo. Aj! Volan je lepo natančen in neposreden. Podvozje vrhunsko. Ovinki so nekaj najlepšega, kar je izumil človek.

Odlična prednja prema in v celem togo podvozje sta uglašena kot Moskovski vojaški pevski zbor: nos v ovinku le rahlo sili navzven in notranje kolo ostaja dooolgo v odličnem stiku s podlago. In vzdolžno vodenje zadnjih koles omogoča ravno prav uhajanja zadka ob odvzetem plinu v ovinku, da ta pojav obrnete še dinamičnejši vožnji v prid.

Prestavna razmerja menjalnika so izredno kratka, kar še posebej dobro pove dejstvo, da se motor zlahka zavrti do 7.000 vrtljajev v minuti - v šesti prestavi! Motor je v srednjih in v višjih vrtljajih odlično odziven in vožnja med 6.000 in 7.500 vrtljaji v minuti s pogostim pretikanjem se zdi lahkotna, a obenem adrenalinska. Potnih rok kljub usnju na volanskem obroču in do konca privitemu ventilatorju nekoliko slabotne klimatske naprave ni mogoče posušiti.

Preden vas preveč prevzame: pri tistih 7.000 vrtljajih v šesti prestavi, ko merilnik hitrosti kaže 220 kilometrov na uro, potovalni računalnik grozi z 29 litri goriva na 100 kilometrov, kar potem med dvema bencinskima črpalkama pomeni 15 in več litrov za 100 kilometrov. In upravljanje menjalnika: dama ne bo imela nobene pripombe in vi tudi ne . . dokler od njega ne boste zahtevali preveč. Pogosto se v posebnih okoliščinah upira vklopu prestave, na primer če v prvi prestavi pospešite v ovinku in hočete vklopiti drugo prestavo - morda ne bo šlo. Oziroma bo šlo, če boste z ročico zelo surovi.

Aha, še tole, če ste spregledali: Clio Renault Sport je tudi čeden, agresivnega videza, z difuzorjem na zadku in dvema izpušnima zaključkoma (skritima v difuzor), režami na prednjih blatnikih, razširjenimi vsemi štirimi blatniki, velikimi kolesi, zelo učinkovitimi (večkratno močno zaporedno zaviranje) Brembovimi zavorami . . In s ceno, ki že vabi med podobno zmogljive, a za razred večje avtomobile.

Zato le nasvet: ne mešajte avtomobilizma in umetnosti. Čeprav verjetno ne bo nič narobe, če se z njim odpravite na ogled razstave impresionistov v Moderno galerijo. Več kot to pa le ne poskušajte. Doslej še ni obrodilo sadov.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič, Goya