Pa ne samo njegovi. Vse skupaj se je začelo že v oblikovalskem studiu, kjer je nastajal. Izvolite, poglejte ga še enkrat; se res zdi, da gre za cenejšo različico Megana? Po odzivih mimoidočih sodeč, bi rekli, da ne.

Mimogrede, če vas bega, kje morate oziroma h kateri ga družini morate pritakniti, povejmo, da je še najbližje Meganovi.

To dokazuje s prav takšno platformo, kot jo imajo drugi, in z medosno razdaljo, ki si jo deli z Grandtourom, da ni njihov čistokrven član, pa pričajo sprednji pomožni okvir, sposojen pri prejšnji generaciji Meganov, na novo uglašen in udobju bolj približan volanski servomehanizem ter zadnja prema, ki ni Renaultova, ampak Nissanova.

Ampak vrnimo se k njegovi obliki. Čeprav so Fluencea razvijali predvsem za vzhodne trge, je že danes jasno, da gre za enega tistih avtomobilov, ki bo pritegnil tudi zahodno­evropske kupce. In to celo tiste, ki jih limuzine navadno ne ganejo.

Elegantna stranska linija in zadek, ki spomni na Laguninega (coupe), sta oblikovalcem očitno preveč dobro uspela. In enako lahko rečemo za sprednji del, čeprav je v marsičem drugačen od Meganovega. Pravzaprav oblikovnih podobnosti med Fluenceom in Megani ne iščite preveč zagnano.

Seznam sestavnih delov, ki si jih delijo, je presenetljivo skromen – na njem so le še vetrobransko steklo, sprednji šipi v vratih in kljuke.

Nekaj več podobnosti bodo tisti, ki zadnjo generacijo Meganov dobro poznajo tudi od znotraj navzven, opazili v notranjosti. Armaturna plošča se zdi skoraj povsem enaka, čeprav se kasneje izkaže, da tudi to ni popolnoma res. Digitalnih merilnikov Fluence ne pozna, kar mu bodo tisti, ki (še vedno) prisegajo na analogne, zagotovo šteli v prid.

Ampak če mislite, da za to odločitvijo stojijo varčevalni ukrepi, se motite. Fluence se hvali s prav takšnim izborom materialov, kot jih najdemo v Meganih, odlično končno izdelavo, okrasnimi elementi, ki sicer niso iz aluminija, vendar to prav nič ne moti, in z usnjem, ki ga, če se odločite za najbogatejši paket opreme (Dynamique), najdete prav povsod, kamor seže dlan: na vratih, volanskem obroču, prestavni ročici, ročici parkirne zavore, opori za roki med sedežema in v kombinaciji z blagom tudi na sedežih.

V usnje oblečena notranjost pa ni edini razlog, ki vas bo prepričal, da posežete po najbogatejši opremi. Ker pri Renaultu dobro vedo, da se bo Fluence na vzhodnih trgih večkrat znašel v vlogi službenega ali celo poslovnega vozila kot družinskega avtomobila, so temu podredili prav vse.

Za začetek so izbrali daljšo medosno razdaljo (Megane Grandtour) in tako zadaj zagotovili dovolj prostora tudi za noge odraslih, da potnikov tam pozimi ne bi zeblo in da jim poleti ne bi bilo vroče, sta na sredinskem grebenu svoje mesto našla dva zračnika, da bi bila vožnja prijetna, skrbijo naslon za roke, ki v sebi skriva držali za pijačo, predali v vratih in žepi na hrbtih sprednjih sedežev, na stropu sta tudi bralni lučki, oprema Dynamique pa vključuje še zavesici v vratih, ki zaščitita pred soncem ali nezaželenimi pogledi.

Da limuzinsko grajeni Renaulti slovijo po izjemno prostornih prtljažnikih, je že nekaj časa znano in tej tradiciji se tudi tokrat niso odpovedali. Čeprav se zdi, da za tako elegantno oblikovanim zadkom ne more ostati prav veliko prostora. Toda ko odprete pokrov, postanete priča vsem 530 litrom, ki jih v zadku ponuja Fluence.

Resda niso tako dovršeni kot v drugih zahodno evropskih limuzinah (ob straneh ni predalov, rob, čez katerega je treba nesti prtljago, je precej visok, izpod stropa zevajo gola pločevina in inštalacije …), toda po drugi strani je ta tudi dvostopenjsko (60 : 40) povečljiv in z odprtino, ki ni (tako kot ponekod) omejena s kovinsko ojačitvijo.

Ja, glede velikosti prtljažnika Fluenceu res težko kaj očitamo, si pa zasluži grajo, ker nima ročaja za zapiranje pokrova na notranji strani in ker nosilca pokrova prtljažnika nista teleskopska, ampak klasična, kar pomeni, da je treba biti pri zlaganju prtljage bolj previden, saj zahtevata svoj prostor v prtljažniku.

In tu Fluence tudi prvič zares pokaže, za katere trge je bil prvotno razvit. Njim pa je v celoti prilagojena tudi motorna paleta. Če ste navajeni Meganove, boste ob pogledu nanjo le začudeno obnemeli. Motorji so trije, pravzaprav dva, saj se dizla razlikujeta le v moči, ne glede na to, za katerega se odločite, pa ves čas izbirate v zelo ozkem razponu moči (od 63 do 81 kW).

Tako se na koncu bencinski motor, ki je poganjal testnega Fluencea, zdi celo najboljša od vseh ponujenih možnost, saj je cenovno najugodnejši in hkrati najzmogljivejši.

Zanj boste morali, če se boste odločili za osnovni paket opreme (Authentique), odšteti nekaj manj kot 15.000 evrov oziroma natanko 17.000 evrov, če boste izbrali najdražjega (Dynamique). Temu pa so primerne tudi njegove zmogljivosti. Čeprav gre za najzmogljivejši motor v ponudbi, razvajanja z motorno močjo ne pričakujte. Prej nasprotno. Ta komaj še zadovoljivo opravlja svoje delo.

Navora je v spodnjem delovnem območju manj, kot bi pričakovali (sodobno grajeni motorji ga danes ponujajo več), v zgornjem območju sicer zaživi, toda hkrati postane tudi požrešen (na porabo pod 10 litri na 100 prevoženih kilometrov raje pozabite), menjalnik je le petstopenjski in bi lahko bil, če smo odkriti, pri svojem delu za odtenek bolj uglajen, podobno kot vse drugo v Fluenceu pa je izrazito k udobju naravnan tudi volanski mehanizem, ki je, ko avto stoji, preveč ojačan, in čeprav kasneje otrdi, pravih povratnih informacij vozniku vseeno ne ponudi.

Tako zagotovo ni treba več poudarjati tistega, kar vas bo pri Fluenceu najbolj navdušilo – to je brez dvoma udobje. In temu je prilagojeno prav vse; tudi sedež, paket opreme, če se odločite za Dynamique (odklepanje in zagon motorja brez ključa, tipalo za dež, tempomat in omejevalnik hitrosti s komandami na volanu, dvokanalna klimatska naprava), in če pogledamo testnega, to lahko rečemo tudi za izbor doplačil (radio z ozvočenjem Arkamys in odličnim bluetooth GSM-vmesnikom, parkirna tipala zadaj, samodejno zlaganje zunanjih ogledal).

Resnica je, da je Fluence na našem testu dokazal, da se tudi sam najbolje počuti, ko je vožnja udobna; torej znotraj zakonskih omejitev in na cesti, ki je ravna ali zmerno zavita. In če ste mu ponudili vse to, vas lahko tekoče in z veliko francoske mehkobe popelje prav povsod, kamor ste se namenili. Tudi od zahoda proti vzhodu in nazaj.

Matevž Korošec, foto: Saša Kapetanovič