Znamenitega zadnjega dela prejšnje generacije Renaultovega Megana oblikovalci niso prenesli na novinca in se tako (hote? ) parkirali ob bok druščini oblikovno zadržanih, v kateri je seveda tudi VW-jev Golf.

Naključje ali ne, oba, nemška Šestica in novi Megane, sta se v prodajne salone zapeljala ob enakem času. Kot nam je pokazal test različice Berline (tako pri Renaultu označujejo petvratno kombilimuzinsko različico Megana, ki za zdaj obstaja še v kupejevski obleki), se zdijo njuni kupci že vnaprej razdeljeni. Morda se motimo …

Oblika novega Megana na prvi pogled ni tako razburljiva kot pri predhodniku, a že podrobnejši pogled na skladne in sveže poteze razveseli oko, ki pa vseeno lahko potoči solzico v slovo avantgardizmu predhodnika. Izstopajoči blatniki, naguban pokrov motorja in nenavadna motorna maska so značilnosti Renaultovega novinca, ki je v novi generaciji nekoliko zrasel (približno devet centimetrov).

Razlika je vidna predvsem v prtljažniku, kjer je zdaj za litrske razmere spodnjega srednjega razreda nadpovprečno prostora. Nakladalna odprtina je seveda večja kot pri Coupeju (Test AM26-2008), nakladalna višina in rob sta uporabnejša, a še vedno ju ne gre poveličevati. Tako kot zunanje vratne reže za odpiranje, ki v slabem vremenu skrbi, da si mažete prste. Kot pri kupeju …

Prtljažnik je mogoče povečati z zlaganjem po tretjini deljive (s sidrišči Isofix opremljene) zadnje klopi. Sedalni del se dvigne naprej, naslonjalo pa podre. (Renaultova) stara šola, ki pa ima v tem Meganu napakico: pri dvigovanju (govorimo o večjem, dvotretjinskem delu) se sedalni del zaradi medsedežnega predalnika (naslonjalo za komolce prednjih potnikov) ne more povsem umakniti. Mimogrede, pri zlaganju klopi nastane še majhna stopnica, za mnoge zanemarljiva.

Zadnja klop je veliko mehkejša od prednjih sedežev, v primerjavi s kupejem je dostop do nje veliko lažji (vrata! ), svetlobe je zaradi večjih oken več, a za kaj več kot le povprečno oceno še premalo. Široka C-stebrička in nizka zadnja šipa ovirajo pogled nazaj, vendar ne toliko kot pri kupeju. Kot bi primerjal terarij in protitankovski bunker.

Če je (štiričlanska) družina povprečne rasti in se recimo hvali z vsaj osnovnošolsko izobrazbo, bo zanjo v Meganu dovolj prostora. Če pa je velik eden od staršev, bodo najprej na udaru sinova (ali hčerina) kolena. Prostora je več kot pri Meganu II. Sedeč na prednjih sedežih ne veš, ali sediš v petvratnem Meganu Berlinu ali v Coupeju, saj je armaturna plošča enaka.

Prostora za odlaganje (žepka na hrbtiščih prednjih sedežev – od opreme Dynamique dalje – naslonjalo za komolce, vrata, zaprta predala pod nogama prednjih sedežev, polička pred prestavno ročico in odlagalno mesto za pločevinko za njo in sovoznikov predal, osvetljen, klimatiziran) je načeloma dovolj, težava se pojavi le s pijačo, ki je ni­mamo kam postaviti.

Odlagalno mesto ob ročici ročne zavore je preplitvo (kar utegne motiti pri prestavljanju, če je v njem previsoka vsebina), in če je Megane opremljen še z navigacijo, zapolnjeno z gumbi za upravljanje. Položaj za volanom je precej boljši, kot smo ga vajeni.

Volanski obroč, ki je primerno velik in debel, je zaradi izdatne nastavljivosti (tudi sedeža) in manj položne lege (kot ne­kdaj) ugodno blizu. Je tudi bolj neposreden, a včasih bi si zaželeli, da bi bil zaradi sintetičnega občutka, kaj se dogaja s prednjimi kolesi, še manj posreden.

Moti položaj radijskega sprejemnika (RDS, MP3, Bluetooth – zadnji pri tej opremi za doplačilo), ki je nameščen prenizko, pohvalili pa bi dvopodročno samodejno klimatsko napravo (po Laguni povzeta programiran način počasnega ali hitrega hlajenja/ogrevanja), informativen in dvosmerni potovalni računalnik, pametno kartico (vredna vsakega doplačila in brez kančka dvoma najboljša rešitev, kar jih premore ta avtomobilski razred), digitalni merilnik hitrosti in armaturno ploščo nasploh, saj je dovolj čedna in večinoma sestavljena iz na otip in pogled prijetnih materialov.

Napredek je očiten tudi pri šeststopenjskem ročnem menjalniku. Le redkokdaj ni imel enakih misli kot voznik, ki mu hitro postane jasno, da ima ročica raje nežnejše gibe, kar potrdi z manj glasnimi in bolj gladkimi premiki. Mehkoba je zaznavna tudi pri podvozju.

Renault spodnjega srednjega avtomobilskega razreda stoji na cesti zelo zanesljivo (ESP je serijsko del opreme le od tretje ravni dalje), glede na poltogo zasnovo zadnje preme prepričuje predvsem z udobnim požiranjem cestnih neravnin. K temu spada še nekaj sprejemljivega nagibanja karoserije. Pravi francoz.

Megana Berlina smo preizkusili v kombinaciji z močnejšim 1, 6-litrskim bencinskim motorjem (81 kilovatov), ki nas ni prepričal. V mestih je dovolj zmogljiv, na avtocesti, zlasti na klancih in nasploh na odprtih cestah, pa mu primanjkuje samozavesti, ki je odlika nekaterih tekmecev. Tudi francoskih.

Takšnega motorja se bodo razveselili predvsem umirjeni in manj zahtevni vozniki, ki se bodo na avtocestah redko vozili s hitrostjo 130 km/h ali več. Kljub menjalniku s šestimi stopnjami je v najvišji prestavi pri okoli 130 km/h igla merilnika vrtljajev pri številki 3.500, hrup motorja pa je temu primeren. 1, 6-litrski motor ni prepričal niti s porabo goriva, ki se je gibala med 9, 2 in 10, 1 litra.

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič