Dizel in kabrio, to smo pri Avto Magazinu že večkrat zapisali, ne gresta skupaj. Ob zloženi strehi je del kabrioletskega užitka tudi tisti v zvoku motorja – ali vsaj to, da motor s svojim zvokom ne moti. A ko je pod motornim pokrovom dizel, tega pač ni. Zato: izberite raje bencinski TCe130 in ob enakih zmogljivostih ter le nekoliko višji porabi boste imeli vsaj spodobno motoriziran kabriolet. Coupe-Cabriolet je res uživaški le, če ni Dizel-Cabriolet.

In ko smo že pri pritožbah na račun testnega Megana CC: vzvojna trdnost karoserije bi lahko bila boljša, saj na slabi cesti avto potresava in zvija dovolj, da se je nekajkrat celo sprožilo opozorilo ob ne do konca zloženi strehi. Očitno so tipala zelo občutljiva.

Motorju lahko poleg splošnega negativnega dejstva, da je dizel, pripišemo tudi nekaj pozitivnih lastnosti: testna poraba 8, 6 litra je glede na to, da smo večino kilometrov prevozili z zloženo streho, kar ugodna. Aerodinamika je tako namreč precej slabša kot z dvignjeno streho (razlike je lahko tudi za liter), poleg tega pa Megane Coupe-Cabriolet tako ali tako ne sodi med avtomobilske lahkokategornike, saj tehta krepko več kot tono in pol. Na srečo je motor dovolj zmogljiv in predvsem tudi dovolj prožen, da se s to težo kosa brez posebnih težav – tudi pri avtocestnih hitrostih.

Pri teh bo zelo prav prišla vetrna mreža, ki je, popolnoma nerazumljivo (pa ne le pri Renaultu, tudi pri kateri drugi znamki), na seznamu doplačilne opreme, pa čeprav gre za nepogrešljiv kos opreme. Ko jo namestite in dvignete vse šipe, se lahko z Meganom Coupe-Cabriolet z zloženo streho vozite tudi pri velikih (avtocestnih) hitrostih in na daljših poteh. Avdiosistem je več kot dovolj zmogljiv, da se uspešno kosa s hrupom vetra v takšnih razmerah (razen seveda v predorih), ob tem je še treba zapisati, da je tega hrupa prijetno malo.

Da bi streho zložili ali dvignili, se bo treba ustaviti, kar za ta kabrioletski razred ni nič presenetljivega, a vendarle bi bilo lepo, če bi Renaultovi inženirji sistem raje zasnovali tako, da deluje tudi pri majhnih hitrostih. Mimogrede: po enem izmed poletnih nalivov nas je presenetilo, da je (avto je med nalivom stal na parkirišču) voda, ki je pritekla iz okolice nosilca voznikovega senčnika, voznikovo levo koleno kar dobro namočila. Še bolj zanimivo: kljub večkratnim padavinam se je to zgodilo samo enkrat. Povsem električen pomik je dovolj hiter, največ časa pri tem vzame odpiranje in zapiranje ogromnega prtljažnega pokrova.

Pod tem se skriva prtljažnik, ki ga lahko Meganu CC zavida tudi kak nekabriolet. Če odstranite zaščitno mrežo, ki ločuje del prtljažnika, ki je namenjen zlaganju (dvodelne) trde strehe, boste vanj naložili zares ogromno – dovolj za družinsko pot na daljše počitnice. Še bolj zanimivo: tudi če je streha zložena, boste v Megana Coupe-Cabriolet spravili dva letalska kovčka in še kako torbo s prenosnikom za povrh. S tem kabrioletom lahko torej potujete tudi z zloženo streho, kar je lastnost, ki je nima marsikateri kabrio precej višjega cenovnega razreda in vsaj enake velikosti.

Turbodizel v nosu seveda poganja prednji kolesni par, menjalnik pa je ročni. Na žalost si avtomatike (ki bi takemu avtomobilu vsekakor čisto dobro dela) ni mogoče zaželeti (brezstopenjska je namenjena dvolitrskemu bencincu, ki pri nas ni naprodaj, dvosklopčna različica pa le šibkejšemu dizlu). Škoda.

Od takšnega avtomobila seveda ne gre pričakovati, da bo med ovinki športnik, in Megane Coupe-Cabriolet to vsekakor ni. Karoserija je premalo toga, avto se rad nagiba, natančnost volana ni vrhunska. A nič ne de, kajti avto se zato oddolži z mirnostjo, dobrim blaženjem neravnin in zanesljivim vztrajanjem v ravni smeri. To pa so lastnosti, ki jih takšen kabriolet potrebuje mnogo bolj kot športnost podvozja. Če želite dirkati brez strehe na glavo, raje posezite po klasičnih roadsterjih. Megane Coupe-Cabriolet je uradno petsedežnik, a tak podatek zdrži le na papirju.

V resnici sta zadnja sedeža le pogojno uporabna (kak otrok bo tam preživel tudi kaj več kot le kak kilometer poti), seveda le, če tam ni nameščene vetrne mreže. A dejstvo ostaja (ne le pri Meganu Coupe-Cabriolet, temveč pri vseh tovrstnih avtomobilih): gre za dvosedežnik z dvema občasno in zasilno uporabnima sedežema zadaj. Naredite si uslugo in pozabite nanju, saj je laže sesti v drug avto (takšni kabrioleti tako ali tako niso prvi družinski avtomobili) kot truditi se s snemanjem vetrne mreže in tlačenjem na zadnje sedeže. Kabrio je za dva.

In ta dva bosta v tem Meganu kar uživala. Sedenje spredaj je dobro (je pa treba poudariti, da na desnem sedežu ni vpetij ISOFIX za otroški sedež, ki jih nismo našli niti na seznamu doplačilne opreme – pri nekaterih v konkurenci sodi celo na seznam serijske opreme).

Da je paket Dynamique pri Meganu CC edina možna izbira, vemo že od predstavitve, in da je seznam serijske opreme, vključene vanj, kar bogat, tudi. Navigacijo (slabi Tom Tom, ki je zamenjal nekdaj odlične Renaultove navigacije Carminat) je sicer treba doplačati, pa usnje tudi. Ampak tempomat in omejevalnik hitrosti, denimo, sta serijska, bluetooth ob dobrem avdiosistemu tudi. In tako lahko, če vam uspe pozabiti na drdranje dizla, ob križarjenju z zloženo streho udobno uživate.

Posebna ocena za kabriolete

Mehanizem strehe - kakovost (13/15): Precej glasna ob zlaganju in dviganju

Mehanizem strehe - hitrost (8/10): Samo pomik strehe ni počasen, veliko časa vzame predvsem odpiranje in zapiranje ogromnega prtljažnega pokrova

Tesnjenje (7/15): Dobra zvočna izolacija, a na žalost so bila po enem izmed nalivov voznikova kolena mokra

Videz brez strehe (4/5): Klasičen štirisedežni kabrio ob zloženi strehi dobro skrije dolg zadek

Videz s streho (3/5): Dvodelnost zložljive streha povzroči dolg pokorv prtljažnega prostora

Imidž (5/10): Veliko jih je bilo že pri pretekli generaciji in verjetno jih tudi tokrat ne bo nič manj. Kake ekskluzive od Megana pač ni moč pričakovati

Skup­na ocena kabrioleta 40: Uporaben kabrio, ki na trenutke razočara le pri kvaliteti tesnjenja strehe

Ocena Avto magazina: 3

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič