Lahko bi rekli, da manjšega Scenica od večjega loči le velikost karoserije, pa to ne drži. Razlikujeta se namreč po kar nekaj iznajdljivih vizualnih spremembah.

Medtem ko so Grandu luči spredaj in zadaj premaknili precej navzven in mu s tem dali očitno enoprostorsko obliko, so pri navadnem Scenicu lepo izoblikovali 'obraz' avtomobila. Tako bolj spominja na očem zelo prijaznega Megana.

Če se posvetimo notranjosti, bi rekli, da številke ne povedo vsega. Litri in milimetri na papirju so nekaj povsem drugega kot res pravilno izkoriščen prostor. In Scenic tu ponuja kar precej dobrih rešitev.

Lepo je videti, da so pri Renaultu izrabo prostora natančno preučevali. Začnimo že z zadnjo klopjo. Ta je deljiva na tri dele in vsak posebej je vzdolžno pomičen, preklopen in odstranljiv. Opomba: odstranitev zahteva močno moško roko, če ne kar minerja v kamnolomu.

Odlagalnih površin je ogromno in so zelo uporabne, saj so na zelo priročnih mestih. Med sprednjima sedežema pa najdemo pri Renaultih že znano uporabno, pomično komoro, v katero spravimo celega hudiča in pol stvari.

Prtljažni prostor bo odlično izkoriščen predvsem zato, ker je dno popolnoma nizko in ravno, dodaten plus pa je dejstvo, da koloteki ne štrlijo preveč v notranjost in s tem dobimo še uporabno širino. Nekateri prtljažniki so res večji, a kaj ko jih zaradi površne postavitve lahko zapolnimo le z raztresenimi jabolki, in ne z velikimi kovčki.

O estetiki delovnega okolja okrog voznika ne moremo govoriti ravno v presežkih. Je pa ergonomično in postavitev gumbov je logično razporejena. Tudi na nove merilnike smo se že kar navadili.

Upravljanje navigacijske naprave vam lahko sprva povzroča nekaj težav, vendar ko vam stvar postane jasna, se pravilna izbira hitro prenese s prstov na zaslon.

Dvomimo, da bi pri kakšnem Renaultu, ki je bil opremljen s kartico za prostoročno odklepanje in zaklepanje ter zagon motorja, pozabili pohvaliti to zadevo. Preprosto gre za trenutno najboljši sistem za daljinsko upravljanje osrednje ključavnice – vsekakor vreden, da ga podčrtate na seznamu dodatne opreme.

Druga stvar, ki je prav tako vredna doplačila, a je nismo našli na testnem avtomobilu, so parkirna tipala zadaj. Scenic je dobro pregleden avto, vendar se kakšno cvetlično korito kaj hitro skrije pod odbijač in na koncu boste plačali več za popravilo kot za tipala.

Tega Scenica je poganjal 1, 5-litrski turbodizel, ki zmore 78 kW. Z veseljem bi zapisali, da je ta motor dobra izbira za ta avto, a žal ni tako. Pri priganjanju v višje vrtljaje še dobro kljubuje zahtevam, a pod optimalnim pritiskom v turbinskem polnilniku je preprosto preveč len. Prav vsi v testni ekipi smo imeli težave pri speljevanju v klanec.

Ali je avto sredi klanca obstal z ugasnjenim motorjem ali pa smo z grdim spodrsavanjem koles speljali v klanec. Toplo vam priporočamo, da pri izbiri motorja pogledate k 1, 4-litrskemu turbobencinarju, ki nas je že navdušil v tej različici.

Ravno nasprotno pa sta nas navdušili voznost in lahkotnost upravljanja vozila. Čutiti je, da so pri Renaultu popravili vpliv servovolana na občutek med vožnjo. Tudi podvozje je lepo uravnano na udobno vožnjo, menjalnik pa je lepo uglašen ter lahkoten pri pretikanju.

Zaključek naj bo tak: če pri enoprostorcih iščete športnost, poglejte raje h konkurenci. Pri Scenicu je poudarek na družinskosti in uporabnosti. Če pa resnično potrebujete precej več litrov v prtljažniku ali še en par sedežev, se odločite za Grand Scenica.

Saša Kapetanovič, foto: Saša Kapetanovič