V Renaultovem katalogu je tako: če nočete serijsko najbolje opremljenega Twinga, ki je seveda cenovno najzahtevnejši, prodaja pa se le v kombinaciji s turbobencinskim 100-'konjskim' motorjem TCE, in če ste s seznama ožjih kandidatov črtali tudi turbodizel, vam ostaneta le še bencinska motorja 1.2 in 1.2 16V, oba brez turbopuhal. S praktičnimi nalogami smo soočili močnejšega, ki je potrdil predvidevanja, da je Twingo 1.2 16V predvsem mestni avtomobil. Verjetno ni treba ponavljati, da je Twingo zaradi majhnih mer eden izmed najprimernejših vozil za vožnjo po mestu.

Čeprav tehta že več kot tono, se je 1, 2-litrski agregat 16V v mestu izkazal za pravega. Ni sicer tako poskočen kot TCE (ta je 'boljši' za 24 'konjev' in turbopuhalo), a na mestnih ulicah, kjer se hitrostne omejitve gibljejo do 70 kilometrov na uro, zaradi že skoraj dirkaško kratkega menjalnika in veselja do dela hitro zadovolji dnevne potrebe. Za dinamično vožnjo ga je treba sicer vrteti v višje vrtljaje, tam nad štiri tisočake. Takrat poleg večje moči (56 kilovatov pri 5.500/min) pokaže tudi večjo, a kot je pokazal preizkus še vedno sprejemljivo porabo goriva, poveča pa se tudi hrup. Kako mestno je naravnan pogon, pove že, da se lahko v zadnji, peti prestavi vozite že pri hitrosti dobrih 50 kilometrov na uro.

V veselje je še bližina prestavne ročice, ki ni daleč od volana, solidna pa je tudi njena gibčnost. Le pri pretiravanju v hitrosti pretikanja se lahko hitro zatakne. Na preizkusu se nam je zgodilo, da nam je kapica prestavne ročice ostala v dlani, ko je nismo potrebovali, vendar pa po ponovni namestitvi ni več odpadla. Ker smo vozili že najmanj pet novih Twingov in se pri nobenem ni pojavila podobna težava, bomo to vzeli kot osamljen primer slabše kakovosti izdelave. Sploh ker se v nadaljevanju testa težava ni več ponovila.

Twingo 1.2 16V je torej mestni junak. Lahko je hiter (in glasen ter bolj žejen), okreten in zabaven. Zgodba je drugačna na odprti cesti, kjer so prehitevanja zaradi skromnega motorja in dokaj velike mase omejena. Večkrat je treba poseči po prestavni ročici, izbirati daljše ravnine in velikokrat opustiti misel na pridobivanje prvega mesta v koloni. Na avtocesti Twingo brez večjih težav nabere zakonskih 130 km/h in večinoma drži tempo. Omaga le na klancih, kjer se lahko, če ste vsaj nekoliko uvidevni do preostalih udeležencev v prometu, hitro znajde na skrajnem desnem, torej 'tovornjakarskem' pasu. Potem pa se hitrost spet poveča in Twingo vozi novi krog. Mestna prestavna razmerja terjajo svoj davek na avtomobilski cesti, ko pri 130 kilometrih na uro merilnik vrtljajev 'osvaja' štiritisočak.

Potniki v dokaj prostorni kabini imajo takrat občutek, da bodo zdaj zdaj prebili zvočni zid. Na takšnih izletih se pač morate pogovarjati nekoliko glasneje. Twingo je lahko z nekaj domišljije, če izberete opremo, ki ni vstopna in ponuja dva vzdolžno pomična zadnja sedeža, dober partner. Trije potniki in prtljaga? Brez težav: en zadnji sedež povsem nazaj, da bo imel sopotnik obilico prostora za kolena, drugega pa povsem naprej, da bo prtljaga dihala.

Volan je nekoliko preveč položen in kakšen centimeter v obsegu manj bi mu prinesel le pohvale. Boljša bi lahko bila tudi prednja sedeža, ki sta preveč ravna, da med ovinki, če jih vozite hitreje, s koleni ne bi iskali opore na armaturni plošči in vratih. A ta slabost je v mestu prednost in nov dokaz, da je Twingo meščan: ravna površina sedežev omogoča hitro in neboleče vstopanje in izstopanje.

Vse drugo je večinoma boljše: odlagalnih mest je dovolj, gumbi so na pravih mestih, klimatska naprava (v primeru testnega je bila samodejna) deluje dobro, k preglednosti nimamo pripomb. Šok bo morda doživela le sopotnica, ki bo, pripravljena, da z rdečilom potegne po ustnicah, odprla senčnik in tam zagledala praznino: ni ogledalca!

Mitja Reven, foto:? Aleš Pavletič