Na kratko: je, a s pridržki. Na dolgo pa ...
Začnimo pri obliki - bivša lastnica Twinga, ki ga je premerila s kritičnim očesom, se je takoj pritožila nad nezanimivo obliko. Zdaj je Twingo le še en avto, odšle so tiste poteze, ki so ga delale živega in zanimivega. In če lahko za sprednji del mirno zapišemo, da je njegovo oblikovanje kljub nekoliko generičnim potezam vseeno prepoznavno (in dopadljivo), je zadek popolna brca v temo. Zdi se, kot da ga človeški oblikovalec niti videl ni, kot da so oblikovanje prepustili (slabo napisanemu) računalniškemu programu. Zato je Twingo dostikrat videti neuravnotežen, kot da bi nos in zadek pripadala različnima avtomobiloma ...

Oprema GT s svojimi srebrnimi površinami in spojlerčkom enake barve nad zadnjimi vrati ta občutek sicer nekoliko omili, a tudi tak Twingo navzven oblikovno ne prepriča. Čakamo prvo pomladitev.

Znotraj so stvari za nekaj razredov boljše. Sedi se, še posebej v primerjavi s predhodnikom, za svetlobna leta bolje. Če ste visoki, raje pozabite na strešno okno - to odžre nekaj višinskih centimetrov, ki bi glavam prišli prav. Sicer pa se ne bodo pritoževali niti nizki niti visoki vozniki.

Dovolj prostora je lahko tudi zadaj, je pa to seveda odvisno od nastavitve zadnjih sedežev. Tudi tu je novi Twingo naredil velik korak naprej. Zdaj sta zadnja sedeža ločeno vzdolžno nastavljiva - če desnega pomaknete povsem nazaj, se bodo v avtu udobno peljali trije, če pa levega pomaknete povsem naprej, bo veliko prostora tudi za prtljago. Tričlanska družina, tudi z majhnim otrokom v varnostnem sedežu, se lahko mirno odpravi na daljšo pot z vso počitniško prtljago (če se seveda zavedajo, da ne odhajajo na pot s petmetrskim enoprostorcem).

Tudi merilnikom ne moremo pripisati minusov, namestitve na sredino armaturne plošče smo že vajeni, so pa tokrat merilniki zasukani proti vozniku ter grafično bolje rešeni kot pri predhodniku, piko na i pa jim (ker je tale Twingo pač GT) daje analogni merilnik vrtljajev pred voznikom. Prikupno in šport­no, torej nasprotno kot lahko zapišemo za volanski obroč. Ta je pust, nezanimiv in glede na velikost in počutje v avtomobilu odločno prevelik. Voznik dobi občutek, kot da je sedel za volan avtobusa.

Odlagalnih prostorov v notranjosti bi lahko bilo več (predvsem med prednjima sedežema), a se tokrat Twingo lahko pohvali s precej velikim, zaprtim predalom pred sovoznikom (je pa zato tam armaturna plošča klasično zajetna in tako je občutka prostornosti na desnem sedežu manj kot v predhodniku).

Pod motornim pokrovom se skriva tehnični biserček. Oznaka TCE pomeni majhen turbopolnilnik, ki 1,2-litrskemu štirivaljniku pomaga pri dihanju v nižjem vrtljajskem območju. Rezultat: živahnost vse od prostega teka naprej, nobene turbo luknje, hkrati pa tudi ugodno nizka poraba (če boste nežni, bo ta med šestimi in sedmimi litri, če pa boste športni, bo nekje med osmimi in devetimi). Škoda je le, da so motorju namenili partnerstvo z le petstopenjskim ročnim menjalnikom. Vrtljaji pri avtocestnih hitros­tih so tako precej visoki, hrupa in porabe pa je več, kot bi si želeli. Šesta prestava bi bila zelo dobrodošla. In malo manj zatikanja pri prestavljanju v drugo (tudi to spominja na prejšnji Twingo) prav tako.

V nasprotju s prejšnjim Twingom se pri avtocestnih hitrostih dobro znajdejo tudi zavore (zavorna razdalja je sicer komajda sprejemljiva, a so zavore vsaj bolj odporne na pregrevanje), vodenje je dovolj natančno tudi med ovinki, poleg vsega pa lahko tale Twingo vozniku nudi dovolj užitkov, da vijuganja ne bodo le del poti, ampak tudi cilj ...
Torej: Twingo je večji, boljši (a ne dosti dražji), predvsem pa ostaja Twingo. Vsi tisti, ki vam je bil do zdaj domač, se boste domače počutili tudi v novem, ker pa je ta hkrati dovolj zrasel in odrasel, lahko pritegne tudi marsikaterega novega kupca.